Ne vem kaj sploh naj povem,kje naj začnem,vem samo to,da bi rada spravila nekaj iz sebe.
Jaz sploh ne vem kako naj živim.Imam dva otroka,največkrat si mislim,da živim samo zaradi njih.Počutim se prazno,večinoma sem živčna in danes mi je že cel čas slabo.Kaj pa je najhuje,da me cel čas boli vrat in glava.Vem,da to povzročajo živci,ne morem si pa pomagat.Ta bolečina mi dela preglavice,cel čas jo mam na mislih in res me obremenjuje,ne morem opraviti hišnih opravil,niti sedeti nemorem normalno.Sovražim svoje telo,ja pa še išias me muči.Stara sem 26,ločena in oba otroka imam z drugim moškim.Prvega z bivšim možem,drugega z bivšim fantom,ki se je izkazal kot psihopat in sem ga pustila.Živela sem v tujni,zdaj sem nazaj v Slo.
Tukaj imam partnerja,dve leti in pol in vse je ok.Želela sva še enega otrka,uspelo nama je…ampak v osmem mesecu so ugotovili,da otrok nebi bil sposoben živeti,bil je hudo bolan.
Doživela sem,kako so ga uspavali-umrl je v meni,najhujša izkusnja v mojem življenju.Videti kako ti ubijejo otroka.Bil je tako bolan,da nebi mogel niti dihati,njemu je bilo olajšano,meni ne.
Še huje pa ga je bilo videti,tihega,mrtvega.Pogrešam ga,vedno bolj.
Živčna sem,dosti se derem čeprav se trudim da se nebi.
Po naravi sem zelo nesamozavestna,otroštvo sem imela katastrofalno.
Sovražim to mojo nesamozavest,ker nič ne upam nikjer.Sem tudi anksiozna,to mi je povedala moja psihologinja,saj mi to ni nič novega.Težko se mi je pogovarjat z tujci,tudi z psihologinjo,ne morem se ji odpret in se odkrito pogovarjati z njo,enostavno ne morem.
Mislim,da me v moji celi situaciji moti oz.muči moja nesamozavest in strah pred vsem in vsakim.
Rada bi se spremenila,rada bi bila bolj vesela in samozavestna,rada bi se imela rada,ampak ne vem kako…

Pozdravljena!

Mislim da je v tvoji zgodbi,ki si jo opisala razvidno,da si nezadovoljna sama s seboj,s svojim življenjem.
Vse se je začelo/pričelo v otroštvu,iz tega izhajamo v vseh situacijah življenja za naprej.Če nam je v otroštvu bilo kaj”odvzeto”to prej ko slej občutimo.Tudi v tej obliki,kot se opisuje(ni samozavesti,prisoten je strah,občutek nemoči,da nekaj ne zmoremo in da bomo nekaj dosegli z”dretjem”).

Bile so slabe izkušnje,ki se še sedaj odražajo.Pomagal bi pogovor z prijateljico(ki se ji zaupa),da posluša.Vsi rabimo,da se “skašljamo”.Tako se slaba energija sprosti in lažje zadihamo.
Mislim,da je v tem primeru,zaupanje in pogovor neka blokada s tvoje strani,mogoče bi bilo pametno prebrati kakšno knjigo,ki bi mal dala perspektive v drugi luči in v razmišljanje.Priporočala bi knjigo POGUM ZA OKREVANJE.
In pa še morda,kakšno društvo ki se ukvarja s to problematiko.Veliko je takih žensk,ki ne vidijo izhoda in nimajo zaupanja.Tiste,ki so želele so se pobrale,druge pač ne.Kot je vedno v življenju.
zate mislim da ni prepozno,ker si želiš pomoči,samo premalo vztrajna si.
Pa nikoli ni tako težko v življenju,da nebi zmogli.

Tudi sama imam travme iz otroštva,pa sem se”pobrala”,ker si to želim za sebe in za svoje otroke.

Pogumno naprej z dvignjeno glavo in srečno!

P:s; oglasi se še kaj

Draga Ilinika,

pridružujem se nasvetom, ki ti jih zgoraj daje mamiMaja. Imaš željo, torej ne obupaj prehitro, psihično okrevanje je dolgotrajen proces, ki zahteva ogromno volje in vztrajnosti, predvsem po tako hudi izgubi kot si jo doživela ti. Vkolikor imaš navezan stik s psihologinjo vztrajaj pri tem, da se boš pri njej počutila dobro in zaupljivo. Če so stvari, ki te motijo o njih spregovori. Lahko poskusiš tudi z obiskom pri nevladni organizaciji in se tam pogovoriš s svetovalno delavko – storitve so brezplačne. Poišči si osebo, ob kateri se boš počutila res dobro in se boš lahko z njo pogovorila o vseh stvareh. Lahko ti dam nekaj naslovov, vkolikor mi boš sporočila na katerem koncu Slovenije živiš.

srečno in odpiši.

Maja