JUHU,

moram napisat, da sem končno zadihala. V petek je umrl sosed, ki me je…
ne, ne morem pisat o tem, a končno ga več ne bom videla, nikdar več!!!!!!!

Pozdravljena!

Raba bi te spodbudila,da napišeš svojo zgodbo.Ne imej strahu,sooči se s svojo bolečino in jo napiši,izpiši jo,lažje ti bo.

Vem o čem govorim,ker sem skozi to,tudi sama šla.

Kar pogumno,tukaj smo zato,da si pomagamo,poslušamo,tolažimo če je to potrebno.

Srečno!

moj posiljevalec je umrl pred 11 leti. ja, fenomenalen občutek je bil. kot bi padla težka jeklena ketna z mene. in pred kakimi 4 leti sem šla prvič mimo njegove groba. zdaj mu hodim od časa do časa prižgat svečo, kadar me zvije. ko stojim na grobu …
ne, ne bom ga pozabila. nikoli. ni me pa psihično ubil. sem preživela. a to, da je umrl on, mi je na nek prav poseben način dalo prav posebno svobodo.

POzdravljena,katarina 73!

Seveda je enkraten,osvobodilen občutek da takega človeka ni več med živimi.
Dostikrat se zgodi,da ravno take osebe,ki so preživele zlorabo,šele takrat dokončno začnejo živeti,svobodno dihati,duša se sprosti.

Vendar tudi takrat v večini primerov spet pridejo na površje razne oblike zlorabe,ki jih ljudje različno doživljamo.

Takrat se pot ozdravitve praviloma šele prične za takega človeka.

Upam,da si ti svojo”žalost,strah,zlorabo”predelala in danes lahko bolj mirno živiš brez občutkov slabe vesti!

Naj te na novi poti spremljajo sreča,razumevanje,dobrota,ljubezen ter pozitivno glej v vsak dan,ki ga preživiš oz.doživljaš!

Srečno.