Lep pozdrav

Sem 16-letna gimnazijka, ki se na vas obrača v upanju, da dobim kakršnikoli namig ali nasvet, kaj naj naredim.

Že kakšno leto imam težave s prehrano..včasih se mi zdijo ogromne, včasih pa me sploh ne motijo.Pred kakšnim letom sem želela shujšati, saj sem imela mogoče kakšen kilogram preveč (167/60) in nisem bila zadovoljna s izgledom svoje postave.V bistvu sem začela hujšati s tem, da sem menjala bel kruh za polnozrnatega, skratka jedla samo zdravo hrano in črtala sladkarije.Prišla sem do 58 kilogramov, potem pa se je ustavilo.Zato sem začela z jemanjem raznoraznih tablet za hujšanje, tako da sem prišla na težo 55 kilogramov za novo leto.Kmalu po novem letu pa sem zaradi težav (nezadovoljstvo same s sabo, pritiski doma in v šoli, osamljenost) začela hujšati s stradanjem.Tehtnica je hitro pokazala 53 kilogramov, potem pa končno 50.Ko sem dosegla 50 kilogramov, se je zgodil neki preklop v moji glavi, in začela sem se nažirati.Vsak dan, cele dneve.Ker se temu nisem mogla izogniti, ker mi je hrana preprosto preveč prijala (ampak nažirala sem se z najslabšo možno hrano – sladoledi, piškoti, kruh in nutela, palačinke, sadje, riž, bomboni) zato sem neko nedeljo, ko sem bila sama doma, se spravila v wc in poskušala bruhat.Takrat mi ni uspelo, mi je pa zato nekaj dni zatem.Po tem, ko mi je enkrat uspelo, sem bila tako srečna, češ, lahko bom jedla kar bom želela, pa se ne bom zredila, ampak bom celo hujšala.Ampak mi vsega ni uspelo nikoli zbruhat, sploh pa sem bila ob redkokateri priložnosti sama doma.Tako sem se zredila na 56 kilogramov in se nekako spravila skupaj in nehala z dietiranjem za kakšen mesec, toliko da sem uspešno naredila letnik (ker sem imela preveč stvari za popravit, ki sem jih zanemarjala med svojo obsedenostjo s hrano).In od takrat naprej opažam, da se sploh ne znam več normalno prehranjevat, zaradi česar se bojim sama sebe.Trenutno sem spet na dieti, shujšala sem že 2 kg (spet sem nazaj na 54 kilogramov).Pri hrani se ne morem kontrolirati, razen če sem na dieti.V enem dnevu lahko pojem tudi 8000 kcal.V eni uri lahko pojem 6 palačink, 100g čokolado, bonbone, rolado, kozarec nutele.Jem lahko tako dolgo, dokler še ležim komaj, ker sem tako prekleto polna.Po tem se vedno sovražim, ker mi je skrajno neprijetno, počutim se strašansko debelo.Če si ne bi sestavljala jedilnikov – kaj bom jedla čez dan in se tega dosledno držala, bi verjetno v roku pol leta pridobila 30 kilogramov.Če bi si rekla, recimor, “zdaj bom nehala hujšati” sploh ne vem, kako bi reagirala.Verjetno bi se dneve in dneve nažirala.Ker mi ni nikoli dovolj.Ne morem nehati jest.Še vedno ostane nekaj prostora v meni za še en kos rolade.Za še en kos pice.Za še en piškot.

Tudi tisti mesec, ko sem prenehala z dietiranjem zaradi šole, sem jedla .. katastrofalno.Že doma so me grdo gledali, ker sem se tako nažirala, ampak nisem si mogla pomagat.Kot da sem zdrogirana, v tistem trenutku mi hrana pomeni vse, za njo bi prodala svojo dušo.In sovražim to svojo prekleto odvisnost od hrane.V šoli sem hodila vsak odmor po čokoladice (in jih skrivaj jedla še med poukom), hodila v pekarno, skratka zapravila sem skoraj celo mesečno plačo za hrano.

Sedaj se skušam držati da imam na dan 5 malih obrokov (ponavadi ne presežem 1000 kcal), vsak dan sem eno uro na orbitreku (minus 400 kcal), ne uživam popolnoma nobenih sladkarij, niti ogljikovih hidratov.Vem, da mi bo to dolgoročno škodilo, ampak pripomore k odvajanju od slabe hrane, ker mi samo en grižljaj ne prave hrane naredi tako željo po sladkarijah.. in včasih se vprašam, ali imam jaz željo po hrani ali samo po nažiranju? Ker včasih se nažiram s stvarmi, ki jih sicer sploh še nisem jedla / mi niso dobre (npr. sicer sploh ne maram oreščkov, pa jih včasih zbašem vase).Grem v trgovino, naberem celo košarico raznoraznih čokoladic (če pa sem doma in ni nič pri roki, zbašem vase pač kar je) in jih jem kot ponorela.Zaradi tega se res sovražim.Rada se počutim “polna”, rada bašem vase hrano, ampak za mano vedno pride občutek krivde.Trenutno dietiram 6 dni v tednu, ob nedeljah se pa nabašem.Tako imam ostale dni v tednu motivacijo, da čakam na nedeljo.Drugače ne gre.Poskusila sem že z zdravim prehranjevanjem (polnozrnate zadeve, veliko sadja in zelenjave) ampak sem se še vedno prenajedala in basala s sladkarijami, nenadzorovano.Ne znam se omejit, ko začnem z grižljajem čokolade, je lahko zbašem pol kilograma.In res me je sram da počnem to kar počnem, ker sem bila vedno vzorna pridna učenka, tudi na splošno sem popolnoma neproblematičen otrok… ampak jaz se sama sebe bojim, ko vem, da ko začnem z basanjem, sem kot v hipnozi.Tu ne gre za voljo, ker sem sicer zelo trmast človek, ki se zna motivirat.Ampak tu mi pa ne uspe.Ko me prime, da bi se basala, in se skušam zadržati, postanem živčna, tečna, postane mi vroče, tak tesnoben, nevrotičen občutek dobim, kot napad panike.Hočem hrano in pika, in potem vedno popustim.

Kaj me spravi v tak položaj, da imam željo po nažiranju, ne vem.K psihiatru ne želim, bi pa prosila za kakšen nasvet, kako naj začnem jesti normalno tudi kadar nisem na dieti.Kako naj začnem jesti, da se izognem nažiranju, da bom obdržala željeno težo tudi brez kontroliranja in odrekanja hrani.Kako naj začnem jesti spet normalno?

Pred letom dni, preden sem začela dietirat, sem imela težo 60 kilogramov kar nekaj časa – nisem se niti zredila, niti shujšala.Bila sem srečna.Sedaj pa se iz meseca v mesec, iz dneva v dan bojujem sama s sabo.Povod, da sem se odločila da napišem to sporočilo je, da se me ponovno loteva ta želja, a vem, da ne smem.Ampak je težko.Tako ne morem več naprej.Če samo pomislim na čokolado, me prime, da bi šla v trgovino in si nakupila gore čokolade.Včasih mi hrana ni pomenila nič, vseeno mi je bilo, če sm jedla ali pa ne.Danes mi pomeni vse.

Hvala za vsak komentar in spodbuden odgovor.

Sanja

Draga Sanja,

v pismu omenjaš kako močno potrebo imaš po hrani – opisuješ obdobja prenajedanja, bruhanja, stradanja, ki se med seboj izmenujejo. Pri tebi gre za težave z motnjami hranjenja in dobro bi bilo, da bi si poiskala pomoč. Psihiatra ti niti ne priporočam, ker ti 1x mesečno obiskovanje le tega za 15 minut ne bo kaj dosti pomagalo, da bi naredila vpogled vase. Boljše bi bilo, če bi hodila kam na svetovanje, h terapevtu, ali na podporno skupino, kjer si vzamejo čas za posameznike vsaj 1h na teden.

Praviš, da potrebuješ hrano – kakšno hrano? Česa si tako lačna? Dejansko hrane, ali je le ta sinonim za kakšno drugo potrebo v tebi, ki bi jo rada zapolnila? Kaj se dogaja v tvojem življenju – kako se počutiš? Si sploh dovoliš čutiti?

Praviš, da bi si želela, da ti nekdo pove kako se prehranjevati. Lahko ti naštejem različne vzorce, jedilnike, načrte za prehrano, ti povem, da se moraš prehranjevati raznoliko, da telesu zagotoviš vse hranilne snovi, ki jih potrebuje, pa ti ne bo na žalost nič pomagalo. Morala boš ugotoviti kaj je v ozadju tvoje potrebe po stradanju oz. prenajedanju. Hrana je le zunanji vidik tega, kar se v človeku dogaja. in tebi trenutno hrana ne diši, oz. se bojuješ s sabo, da ne bi jedla hrane, za katero praviš, da je slaba.
Gotovo si slišala, da ljudje ob izgubi ljubljene osebe ne zmorejo veliko pojesti, ker je bolečina, žalost tako močna, da jim hrana ne diši in vase spravijo komaj kakšen grižljaj. Soočenje z bolečino je odrešujoče in ko si priznajo, da je hudo, ko si dovolijo čutiti žalost, jim je počasi bolje. Kaj ti hočem s tem povedati? Zazri se vase in poglej kaj je znoraj tebe, kaj želiš skriti pred svetom in pred seboj? Kaj se dogaja s tabo?

Sama boš težko temu kos, ker smo prežeti pogosto z mislimi drugih ljudi, njihovimi mnenji, vrednotami družbe in pričakovanji drugih in težko najdemo kaj zares hočemo mi. To nam lahko pomaga odstreti tretja oseba, ob kateri smo lahko res to kar želimo biti. Poišči si pomoč.

Za začetek pa ti predlagam, da vzameš v roke knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ, da boš dobila vsaj nekaj odgovorov na vprašanja kaj se dogaja, da ješ tako kot ješ. Predlagam ti pa tudi knjigo Prehrana od Anite Naik, mogoče boš v njej našla še kaj primernega zase. Dobra pa je tudi knjiga od Alice Miller – Upor telesa.

Sanja vedi, da to kar se dogaja je način kako ti telo skuša sporočiti nekaj pomembnega. Da poskrbi zase in zanj. Ko boš pripravljena poiskati pomoč in narediti korak v smeri boljšega življenja zate, ti lahko povemo kam iti. Lahko nam pišeš na [email protected] in ti bomo odgovorili na vsa vprašanja, ki jih boš imela.
Vedi pa, da nisi odgovorna skrbeti za druge in da to kar počneš počneš sebi. Ničesar se ne rabiš sramovati.
Preberi omenjeni knjigi, še več gradiva za delo na sebi pa lahko najdeš tudi na naših spletnih straneh Ženske svetovalnice.

Vso srečo ti želim.

Lep pozdrav,

Tatjana

Pozdravljeni

Najlepša hvala za vaš odgovor.Preden vas kontaktiram na e-mail bi samo prosila za informacijo, kako poteka vse to preko e-mailov?

Moje življenje je ena sama “dirka” – premalo časa, spanja, stvari ki jih rada počnem in preveč obremenjevanja, stresa, osamljenosti.Vse bolj sumim, da imam depresijo, ker mi gre kar naprej na jok, strah me je it od doma, med ljudi – zaradi tega sem tudi v šoli kot duh, ne govorim veliko, vseskozi sem resna, tam sem samo zato, ker se bojim, kaj bi bilo z mano v prihodnosti, če bi si vzela pavzo od šole, da se spravim v red.Nimam več motivacije, volje, vseeno mi je, rada bi samo bila v stiku z domačimi, doma, ali pa pri sorodnikih, drugih ljudi nočem.Nočem niti ven, rada bi bila doma.V šoli se počutim res slabo, ker sem vedno slabe volje, med odmori sem vedno sama, sama tudi sedim, kadar se pa “prisilno” pridružim kateri skupinici v našem razredu, se obnašajo do mene kot da sem duh, me ignorirajo – in najhujše je, da ne zato, ker bi bili name jezni ali kuhali kakšne zamere, vem, da sem premalo zanimiva (a ne znam biti bolj!).In se nimajo kaj z mano pogovarjat, prav tako pa ne jaz z njimi, saj nimamo niti ene skupne teme – pogovarjajo se samo o fantih, oblekah, frizurah.Predvsem pa o fantih, kjer sama nimam izkušenj, tako da sem lahko samo tiho.Predvsem pa me je strah, da se osmešim, ko kaj rečem..Zdi se mi, kot da se mi vsi posmehujejo, kot da so vse bolj pametne kot jaz (čeprav po ocenah ne, ampak splošno).

Ne vem kaj naj, vsaki dan se borim sama s sabo, da se ne nažiram, ker se NOČEM zredit, ampak ko sem slabe volje zaradi sošolcev, mi prvo kar mi pride na pamet, da bom na poti domov si nakupla sladkarij/peciv in se nažrla.In to bi mi bilo neverjetno olajšanje.Ampak se zaenkrat uspešno držim nazaj, ker si celo pot domov ponavljam v glavi, da hrana ne bo ničesar rešila, samo debela bom postala.Doma imamo na voljo ogromno sladkarij, cel kozarec nutele, zmrznjeno pecivo in mi je res težko se zadržati, nalivam se s kavo, da mi malo brzda apetit, skrivaj kadim, da se malo spravim k sebi.Hrana mi je kot strup, hkrati jo obožujem in sovražim.Teža mi je v enem letu nihala po 10 kilogramov v dveh mesecih, kar ima za posledico strije in celulit, kar me še dodatno žre.

Ne vem kaj naj, ko pomislim da moram v šolo mi gre na jok, ne uživam več niti v nakupovanju, najrajši sem doma.Odkar se je šola začela je z mano konec, samo nažirala bi se (brez premora, 5000-6000 kcal na dan).Sovražim sama sebe, ker sem taka.Ker nisem sposobna jest normalno.Ker me ljudje ne vidijo.Kot da sem duh med njimi.Ali sem res tako slaba oseba? Iz šole hodim naravnost domov (včasih sem šla z veseljem po nakupih), počutim se kot da sem lutka ki ne more naredit ničesar, da bi bile stvari drugačne.Kot da drugi odločajo, kakšna naj bom.Sošolci, ki me verjetno nehote zavračajo, jaz, ki ne znam odločno povedati kaj bi rada in se vedno prilagajam, jaz, ki ne vem kaj naredit s svojim življenjem.Imela sem visoke cilje, a glede na to, kako se psihično počutim zadnje dneve, sem na robu tega, da grem po izpisnico.Ure v šoli se mi vlečejo kot neskončnost, vsaka ignoranca me spravi v slabo voljo.Ker druge družbe/prijateljv zaradi prezaposlenosti nimam, mi ostanejo samo sošolci, ki pa me zavračajo.Da me šola spravlja v slabo voljo je napačen izraz, spravlja me v obup.Žrem se, kako mi bo uspelo se vse naučit (pa čeprav NIKOLI nisem imela učnih težav in čeprav niti snovi še nismo začeli jemati, je mene vnaprej strah, kaj bo z mano), žrem se, kaj če si nakopljem slabe ocene, žrem se, kaj če mi ne bo uspelo dobit take ocene kot želim, žrem se, ker razmišljam o hrani in sem še vedno debela in brez motivacije da shujšam, žrem se ker imam premalo časa za vse kar bi rada naredila, žrem se ker sem osamljena in brez podpore / nekoga, ki bi mu zaupala..in kot tolažba mi je vedno hrana.Hrana, hrana, hrana.Vedno pri roki, vedno pomaga.Pa čeprav začasno, dolgoročno pa me ubija.

Ne vem kaj še naj rečem, jaz se zavedam, da se s hrano tolažim, me pa res skrbi, kako bom s šolo, ker se ne želim iz odličnjakinje prelevit v nekoga, ki komaj izdela razred.Sedaj sem 3. letnik.

Kako naj začnem normalno živet? Spravim življenje v tire, ki so bili pred enim letom? Po eni strani si želim družbe, po drugi strani pa nimam niti časa za družbo, niti volje.Vem pa, da nihče ne bo prišel do mene.Res sem nesrečna.Nihče si ne more predstavljat, kako grozen je občutek, ko ljudje gledajo skozi tebe.Pa nisem slaba oseba, ravno to me jezi – ljudje me vedno pokličejo samo ko me rabijo, jaz pa vedno oprostim in jih opravičujem pri sebi ter jim kljub vsemu pomagam.Potem pa ko me ne rabijo več, me spet zavržejo.Vedno pomagam, sem prijazna, vedno oprostim, posojam denar, posojam mobitel, posojam zapiske, sem vedno urejena, iz super družine…samo bolj tiha, nezanimiva.Ampak kako naj bom bolj zanimiva, če me ne zanima nobena od tem, ki zanima sošolce? Ne hodim niti ven, večinoma sem doma.

Rada plešem, pojem, kolesarim, tečem..pa za nič od tega nimam več volje.Preprosto vseeno mi je.Ponoči spim vredu, ker sem utrujena od dneva, sicer pa me pogosto tlačijo more.

Prosila bi kakšen nasvet, verjetno me glede hrane mori nesprejetost in osamljenost, občutek, da nimam svojega življenja pod kontrolo.Kaj naj naredim v tej smeri? Kako se naj preneham sekirat za vse?

Draga Sanja,

tebi se je pa res veliko nabralo – gotovo težko zdržiš z vsemi temi občutki vsak dan. Res pa je super, da si kljub temu zbrala dovolj moči, da opišeš tako podrobno kaj se s tabo dogaja. Verjamem, da je naporno vsakodnevno se soočati s temi občutki – osamljenostjo, praznino, nezadovoljstvom, da te nihče ne razume, ne mara. Mora ti biti res težko.

Zgleda, da si se v hrano začela zatekat pred problemi, ki si jih opisala zgoraj – da nimaš nekih prijateljev, občutki, da te ljudje res vidijo samo takrat, ko kaj potrebujejo od tebe, drugače pa sploh ne, pa verjetno bi se še kaj našlo, če bi se poglobila vase.

Obdobje odraščanja je že samo po sebi težko – pritiski v šoli, učenje, želja pripadati, da bi nas opazili. Moram ti povedati, da si res pogumna punca, da se kljub občutku odrinjenosti ostala zvesta sebi in temu kar te zanima. Vedi, da je veliko različnih ljudi na svetu in ne zanimajo vseh iste stvari. Tvojim sošolkam se zdi običajno, da govorijo o fantih ipd. zadevah, ker jih to zanima in imajo to kot skupno temo, ne pomeni, da si ti tista ta čudna, če te to ne zanima. Sploh ni nič narobe s tabo, če te to ne zanima. In to še ne pomeni, da so zanimive one, ali da si ti nezanimiva. to ne drži.Poišči si skupino, ki jo zanimajo podobne stvari kot tebe (mogoče kakšen krožek, forum) – mogoče to res ne bo v šoli in včasih težko vidimo še koga podobnega sebi, vendar verjemi, da obstajajo ljudje, ki jih zanimajo podobne stvari kot tebe. Poleg vsega kar se dogaja verjetno težko najdeš čas za stvari, ki te res veselijo – pomisli kaj te veseli in ne čakaj, da se boš počutila bolje ampak že danes začni delati na tem kar je dobro zate.

Glede na tvoje počutje boš težko dobila potrebno pomoč preko mejlov. Na začetku sicer mogoče res nekaj vzpodbude, vendar za resnično reševanje tvoje stiske bo potrebno tudi kakšno svetovanje ali psihoterapija. Res je pomembno, da se nekam vključiš in si poiščeš pomoč, da se boš lahko seznanila s temi občutki in pogledala kaj glede tega ukreniti. Bi se lahko obrnila na svojo osebno zdravnico – ona ti lahko tudi svetuje h komu bi lahko šla, ali pa na šolsko svetovalno delavko, tudi Center za pomoč mladim – CPM (delujejo na Kersnikovi 4) ti lahko pomaga dati kakšen nasvet kam lahko greš. Lahko se vključiš kam na svetovanje, hkrati pa hodiš k nam na podporno skupino za ženske z MH.

Predvsem pa nikar ne obupaj nad sabo. So ljudje, ki ti lahko pomagajo. Dovoliti jim moraš.

Drži se.

Lep pozdrav,

Tatjana

pozdrav
tudi jaz imam enak problem…a se ne zapram v sobo itd.imam resnega fanta8ve za moje staje) in kar nekaj prijateljev.rada se smejim in sem nasplošno družabna.kljub temu pa nastopijo takšni trenutki kot jih opisuje tudi sanja.a se mi zdi da je teh vedno manj,priznala sem si da imam bulimijo,prebrala knjigo ne kaj ješ,kaj te žene da ješ,povedala najboljši prijateljici in celi družini,našla psihologa,a ga kmalu opustila ker ni pomagal.ugotovila sem tudi da so moji problemi skriti v preteklosti,a jih ne najdem.sem se poglobila vase in vem da sem imela težko otroštvo(smrt očeta,krajša posvojitev,10 krat sem se preselila,mama je psihična bolnica,ki jo je bivši tepel,…)vse to je bilo a sem vseeno zdelala šolo,gimnazijo sedaj pa sem na faksu,…ampak še zmeraj ne znam jesti kot je rekla tudi sanja.rada bi se vključila v kakšno skupino za samopodobo ali pomoč,a je vse drago.
če ima kdo kakšen nasvet prosim…
lp

Živjo Sanja!

Zanima me, kako si kaj? Sama imam podobne težave. Zelo bi bila vesela, če bi si dopisovali. Če želiš, mi piši na moj e-naslov 🙂

lep pozdrav

Pozdravček!

Torej…ja..jaz imam enak problem..s tem se bojujem že najmanj 2 leti.. sprva sem začela hujšati, ker sem se zredila za 3-4 kg zaradi stresa pri maturi(je nisem naredila)..shujšala sem iz 58kg na 51kg (169cm) ampak iz stradanjem oz zelo malo sem jedla..imela sem dieto ki je vključevala zelo malo kalorij..pila sem donat in odvajalne čaje..imela probleme z prebavo..oz jih imam še vedno zaradi tega..uglavnem sem zelo shujšala to so opazili tudi starši in so me na en način silili da jem..vedno me je bilo strah pridet domov ker sem vedela da me bodo silili z kosilom,ker če bom tisto pojedla se bom zredila itd..zato se pozno hodila domov..ali rekla da sem že jedla ali da mi ne paše pa tako dalje..ampak navsezadnje jim je nekako uspelo da sem začela jesti..da me nebi obtoževali, da se nebi kregal doma zaradi tega..bilo je pestro ja..toda zdaj sem uničila svoj ritem prehranjevanja..moje telo ne ve kdaj bo dobilo hrano in kdaj ne..zato verjetno shranjuje.. vedno sem bila zelo suha..pa jedla sem normalno..pač malica v šoli in doma kosilo..res pa je da nisem pojedla veliko sladkarij..pač ko mi je zapasalo..imela sem nek ritem..ki ga zdaj nimam..spet sem se zredila..sprva ker nisem bila več na dieti in valda dobiš nazaj..potem pa je prišlo še do prenažiranja..nikoli si nisem mislila da bom imela kdaj probleme z prehranjevanjem??? spomnim se ko sem sošolkam govorila da je brez veze da so na dieti, da je to kr neki..ampak sem vedno dobila odg nazaj: jah ti si suha, mam raven trebuh itd..ampak se a to sploh nisem ozirala oz se nisem obremenjevala..če zdaj pomislim verjetno zato ker sem bila itak suha..suha sem bila že od skos..tudi zdaj sem sam ne tok kokr si jaz želim..rabim izoblikovati telo..kar sem že poskušala..laufanje itd..sam ne vem..en dan zaupam vase sem aktivna počutim se super..naslednji dan pa se prenažrem..imam občutek napihnjenosti, da sem debela, glavoboli, teško diham -astma…sprva sem mislila da bom bolj samozavestna in da se mi bo vse uredilo če bom dobila fanta..fanta imam že pol leta in ve za moje probleme..hudo mi je ker mi poskuša pomagati pa pač preprosto ne gre..sama sem že poskusila to rešiti pa sploh ne znam…ne prenesem svojega videza in telesa..pa vsi mi govorijo da sem lepa..pa jim sploh ne verjamem..vem da morem sama priti do tega..pa res ne znam..prenažiram pa se takrat ko sem žalostna, v stresu..vem da se tega s hrano ne da rešiti, da se potem počutim še bolj grozno..samo tisti trenutek sama sebe tako sovražim da mi je vseeno… če se imamo radi se to vidi tudi po telesu..jaz pa se nimam rada..in sama sebe uničujem s tem..

ko sem prebrala problem od Sanje sem bila na nek način vesela, samo ne tako da kakšnemu privoščim ta problem, ampak na tak način, da nisem samo jaz v tem…da nimam samo jaz take probleme..ker ne vem več na koga naj se obrnem..NE ZNAM SE REŠITI TEGA..

torej Sanja če si se tega rešila bi te prosila, da mi poveš kako..

Lep pozdrav

Živjo,

na žalost ni enega recepta, ki bi deloval za vse enako kako se rešiti ven iz tega. Dejstvo je, da si sami zelo težko pomagamo kadar smo v stiski. Ni razlog v tem, da ne bi hoteli, da nimaš volje, da namerno to počneš, da se ti samo ne da – nič od tega ne drži pri motnjah. Motnje hranjenja so posledica različnih vzrokov, ki se med seboj prepletajo. Hrana postane način reševanja problemov -oz. beg pred njimi, nudi uteho, varuje, je vedno tam, ne komentira, tolaži,… še veliko različnih stvari bi ti gotovo našla pri sebi, v čem vse ti pomaga. V to ne dvomim. Dejstvo je, da si sama ne boš mogla pomagati. Če bi si lahko bi bila že na dobri poti ven. Pa ne zato, ker ne bi imela znanja, o sebi jih imaš gotovo največ, vendar sami zase težko vidimo rešitve, spremebe so težke, potrebujemo pa tudi podporo, da bo šlo. Če je nimamo v okolju v katerem smo, je še toliko težje. Dobro je, da ti fant stoji ob strani. Včasih se pa zgodi, da imajo bližnji drugačne poglede na to kako bi lahko, kaj bi lahko – ponavadi ne deluje to, kar si oni predstvaljajo da bo.
Največ boš naredila zase, če si boš poiskala konkretno strokovno pomoč. Trenutno imajo največ prostora za individualno svetovanje na društvu muza, lahko pa seveda preveriš tudi na Ženski svetovalnici. Tam bo v oktobru začela delovati podporna skupina za dekleta z motnjami hranjenja, kamor se lahko vključiš. Fant pa se lahko vključi v podporno skupino za svojce, kjer bo izvedel več informacij o tem kaj motnje so, kaj lahko naredi in kaj ne, kaj ni dobro, da počne in dobil odgovore na savoja vprašanja, ki se mu zastavljajo. Nekaj tem na vrhu spiska sporočil si lahko prebere glede tega tudi na tem forumu.
Vključitev v proces svetovanja, terapije, skupine je tisto, ki pomaga pogledati vase, kaj se dogaja, kje so razlogi, da se pojavlja hrana v življenju na način kot se. Seveda ni hitrih rešitev, ne bo čez noč dobro. To je proces, ki traja. Vendar pa spremembe so možne. Verjemi vase in si daj priložnost za boljše življenje. Samo ti lahko nekaj spremeniš – vendar ob podpori in pomoči druge osebe, ki ti bo stala ob strani in ti pomagala pogledati kaj je v ozadju težav s hrano.

Lep pozdrav.

Tatjana

Zdravo Sanja,

spominjas me na sebe kaksnih 10 let nazaj, ko se je vse skupaj zacelo. Tudi sama sem bila zaprta in nedruzabna – in cudna za okolico, saj sem mislila, da nisem vredna lepih oblek, make-upa in druzbe, dokler ne shujsam. Tako sem iz 70 kg shujsala na 50 kg in se res spremenila, postala bolj druzabna itd. Ampak moja bulimija je zvesto ostala z mano. V srednji soli je bilo najhujse, na faksu mogoce malo boljse, sedaj pa je ze dosti boljse. Mislim, da bi morala jesti 5 obrokov na dan, se “nauciti” jesti. Ampak hkrati vem, da ko mi je to predlagala psihiatrinja na polikliniki, kamor me je peljala mama, sem odlocno rekla da NE. Izvlekla je papircek in nanj napisala moj ITM ter mi s tem poskusala dokazati, da nisem vec debela, da sem prej kot to na meji med rizicnim. Komaj sem cakala, da zapustim njeno pisarno in se tja, kjer me hocejo zrediti, nikoli vec ne vrnem. Imela sem neizmeren strah, da bi se spet zredila.
Ko sedaj gledam nazaj, si zelim, da bi prej vse skupaj dojela. Da bi dojela, da nisem postala bolj priljubljena zaradi manj kilogramov, ampak zaradi bolj vesele osebnosti in da kilogrami sploh niso pomembni. Se dandanes se mi zgodi, da se pred bolj suhimi pocutim manjvredno, bedarija.
Moras se spraviti ven iz tega. Moras poskusti na vse mogoce nacine, najti hobi, zaradi katerega bos prisiljena biti manj doma, mogocek kako kolegico – morda celo koga spoznas na tem forumu, nekoga s podobnimi problemi.
Upam, da ti uspe.

Živijo, jaz sem stara 21 let in in sem pred petimi meseci izvedla, da sem alergična na jajca in na mleko. Seveda sem takoj opustila vse živila, ki so vsebovala to. Poleg tega pa se je še bližal poletje in sem s tem shujšala. Prišla sem čisto v nov ritem življenja, prehranjevala sem se 5x dnevno in sem jedla zdravo hrano in se športala. Ta ritem mi je zelo ustrezal in nisem nikoli stradala. Ampak ko sem prišla po dopustu domov sem se začela nažirati hrane, ki jo ne smem jesti in sicer jajc in proizvodov iz mleka. S temu se tako nažiram, da sem se v 1 mesecu zredila za 6 kilogramov in še zmeraj imam to željo po nažiranju. Sploh ne vem kaj mi je hočem samo jesti to hrano. Pojavilo pa se je še to, da če se prekršim oz. nabašem s hrano sem šla bruhati. Ampak jaz tega nikoli ne delam, pač pa se počutim tako krivo, da sem se tako nabasala hrane. Zelo rada bi spet prišla nazaj na zdrav način prehranjevanja. Ko sem cev dan bila sita in zadovoljna. Sedaj pa sem vsa slabe volje in brez motivacije, da bi začela spet zdrav življenje poleg tega pa so se še pojavili problem pri prebavi in slabosti, ker sem alergična na te proizvode.

Pozdravljena,

alergije na hrano niso nikoli prijetne. Žal boš morala iti skozi to, da če boš želela pomagati svojemu telesu, bo potrebno opustiti to hrano, ki ti škoduje. Sicer pa ponavadi ni problem v hrani, temveč v drugih dejavnikih, ki so v ozadju. Si imela že tudi pred alergijami mogoče obdobja, ko si se prenajedala in potem hujšala? Ne bi bilo slabo, da se s kom pogovoriš o tem kar se ti dogaja. Razmisli o strokovni pomoči – terpiji, da bi ugotovila kaj potrebuješ v tem obdobju ali na sploh. Hrana je skoraj vedno zunanji dejavnik, vendar ne dejanski problem, čeprav je najbolj viden. Upam, da najdeš pomoč zase.

lp

Tatjana