Rabim kaksen nasvet,pomoc….Prenajedam se in to ze kar nekaj casa.Imam sicer le kaksen kilogram prevec,tako da ni se prehudo,ampak vseeno se pocutim grozno.ne znam vec normalno dozirat kolicine hrane, stalno imam velikanski apetit,kar jedla bi in ceprav mi je slabo se vedno jem.ne vem zakaj,tudi ce poskusam najti razlog, zakaj jem, in ga najdem, me to ne ustavi pri jedi.sram me je,to traja ze predolgo.in je bilo ze slabse,tako,da je zdaj se kar vredu, vendar jaz bi rada spet normalno zivela in jedla.pocasi ne vrjamem vec, da bo to kdaj mogoce,ker sem ze mislila da sem ok in potem spet in spet.potrebujem pomoc, vendar si k zdavniku ne upam,ker me je sram govorit o tem.prosim vas za kaksno vzpodbudno besedo ali nasvet, mogoce izkusnjo.najlepsa hvala.

Spoznanje, da bi rada živela drugače kot živiš sedaj je super začetek. Si želiš spremembe? Če si pripravljena narediti korak naprej in raziskovati kako bi drugače kot s hrano reševala svoje stiske in ostale težave, s katerimi se srečuješ v svojem življenju, si poišči pomoč.

Je možno priti ven iz tega. To ni pravljica. Res je možno. Je pa potrebna odločitev, da to hočeš!

Pomagaš si lahko tako, da se vključiš ali v kakšno podporno skupino, ali se udeležiš individualnih svetovanj. V podporni skupini spoznaš tudi druga dekleta, ki se s tem srečujejo, pridobiš vpogled v to kako drugi rešujejo svoje težave, kaj njim pomaga, predelujemo različne teme – o jezi, rednih obrokih, kaj ti hrana nudi, vpliv družini, kako ravnati ko je kriza,…in še in še. Več o tem si lahko prebereš na vrhu sporočil.

Vsak človek doživlja v življenju vzpone in padce. Večkrat. Pomembno je, da se zaveš, da zato špe ni konec življenja. pogledati je treba kaj se je zgodilo, da ni šlo drugače kot s hrano, in kaj bi lahko naslednjič naredila drugače.

Mogoče si za začetek preberi knjigo Ne kaj ješ – kaj te žene, da ješ – napisal jo je Beechy Colclough. Boš dobila malo boljši vpogled vase in v to kar se ti dogaja.

Nimaš se česa sramovati. Tvoj način ravnanja s hrano je odraz globje stiske, ki se dogaja v tebi in tega ne počneš zato, ker nočeš prenehati, ampak ker ne moreš in ne znaš ravnati drugače. ob pomoči podporne skupine ali svetovalca pa lahko pogledaš kako bi lahko ravnala drugače. lahko pišeš tudi nam na [email protected]

Razmisli kaj želiš zase. Preberi knjigo in se odloči. poišči si pomoč. Samo ti sama lahko spremeniš to v svojem življenju. In ne boj se svojih odločitev. Vsaka izkušnja te pripelje do novega spoznanja, novih izkušenj – zato ne more biti nobena napačna. vse življenje se učimo – učimo pa se iz lastnih zmot. ravno zato, delaj napake, da boš pridobila nova znanja tako o sebi kot o drugih.

Srečno.

Tatjana

Hvala za odgovor,
knjigo,ki jo omenjate sem prebrala za pred casom in mi je takrat res pomagala,ampak,po nekaj zacetnega navdusenja,ki je trajalo le malo casa, je bilo vse po starem.odlocila sem se,da bom s tem prenehala,ne vem pa kako in skoraj neverjamem vec, da zmorem.
lepo bi prosila,kaksno punco,ki ji je uspelo se resit,naj napise,kako ji je to vspelo.hvala!!!!!

Verjamem, da si v dvomih, da bo kdajkoli bolje. Mogoče ti bo zgodba kakšnega dekleta res dalo upanje,da pa je nekomu uspelo. Vendar ti moraš poiskati svojo pot. Odločiti se moraš in poskušati. Res je težko in včasih se znajdemo pred dilemo ali se splača truditi? Vendar se splača, zaradi nas samih. Samo knjige ti pri tem ne bodo pomagale. Iskati moraš različne načine kaj te bo potegnilo ven iz tega. To kar je bilo dobro za katero drugo še ni nujno, da bo tebi pomagalo ali obratno. Vsak potrebuje nekaj svojega. Predvsem pa imeti željo po okrevanju. vztrajati je treba. Raziskuj, poskušaj.

Si že bila vključena v kakšno podporno skupino? Si hodila na individualno svetovanje? Kaj si že poskušala narediti do sedaj zase?

Včasih je potrebno nekaj časa, da najdemo zase primerno pomoč. Nikar ne obupaj.

Lep pozdrav,

Tatjana

pozdravljena zalostna_
sicer nisem se popolnoma resena iz tega zacaranega kroga, ampak ker dobro vem koliko ti v tem stanju pomenijo vzpodbudne besede in to, da se zavedas da nisi sama, ti vseeno nekaj malega napisem.
moj recept s katerim se pocasi, a vztrajno prebijam ven iz tega pekla: obiskujem psihologinjo, ne dovolim si samopomilovanja (veliko lazje reci, kakor to v praksi izvajat), tecem, trudim se da ves cas mislim le pozitivno in da se zavedam vseh lepih stvari ki so mi bile dane, sivam (vem da se slisi neumno, ampak s tem zaposlim roke, da ne morejo prenasat hrane v usta), ucim se in pa najpomembnejse: poizkusam cim vec casa preziveti med ljudmi in s prijatelji (kolikor mi jih je ostalo, po tej enoletni socialni abstinenci).
sem zelo grobo opisala pa se vse se slisi tako izi, ampak… ni bilo niti malo lahko. za vsako stopnicko, ki sem jo osvojila sem potrebovala tedne, za nekatere celo mesece… potreben je cas, veliko casa, da je zivljenje ponovno “normalno”…
morda moj recept tebi ne ustreza, morda potrebujes nekaj popolnoma drugega, ampak vseeno si NIKOLI ne dovoli pomisliti, da ne more biti boljse kot je zdaj! lahko je boljse! ZASLUZIS si, da je boljse! zacni z majhnimi koraki, za zacetek ne pricakuj prevec od sebe, ceni vsak dosezek, vsak dan, ko ti uspe, da se ne nazres, bodi ponosna nase! glej, zivljenje ti bo dalo samo toliko, kot si bos sama vzela… potrudi se, da ti bo lahko dalo vse kar si zelis!
drzim pesti!

hvala kia19,tezko mi je,najbrž sama ne bom zmogla.na kaksno skupinsko pomoc, bi me bilo zelo sram iti,ker o tezavah s hrano ne govorim z nikomer, niti z najbljižjimi prijatelji,ker se mi zdi,da ce tega ne izkusis enostavno ne ves kako je,zato si sploh ne predstavljam, da bi govorila s kaksnim tujcem o tem.kaksne izkusnje imate, so te skupine uspesne?kje in kdaj potekajo?kaksna je cena?najbrž je najboljse,da se udelezim kaksne,ker sem ze cisto obupana.lp,zalostna_