Bila sem stara 16…na chatu sem spoznala prijetnega fanta 20ih let, poslala sem mu svojo sliko in on meni svojo…bil je tako prijazen in simpatičen…dogovorila sva se da se bova dobila…izbrala sva mesto…kjer ni bilo ljudi…da bova lahko sama…bila sem tam pred njim…prišel je moški…star okoli 40 let…v roki je imel nož in vrv…grozil mi je z nožem…mi zvezal roke in me vrgel na tla in nož tiščal ob moje telo medtem ko me je….posiljeval…kričala sem…on ni nič govoril…smejal se je…bilo je hitro…preden je šel me je celo odvezal…minili sta 2 leti…in noben neve…zanima me…puncam ki se je to zgodilo in niso povedale in vedo da ne bodo nikoli povedale..kako se s tem spoprijemate same? jaz sem nekako potlačila vase…sprijaznila sem se pač da ne morem več popraviti tega da sem bila naivna…naj temu rečem dobra šola? malo kruto an..

Spoštovana gospa,

kar se vam je zgodilo je res naklepno kruto zločinsko dejanje – posilstvo, postala ste žrtev perverznega antisocialca, ki vas je ujel v svojo mrežo. Ob tem res zmanjka besed. In pri tem niste vi prav nič kriva in odgovorna za to, kar se vam je zgodilo, saj si vi tega niti v najbolj krutih sanjah niste želela. Temu se res ne more reči zgolj »dobra šola« – je res prekruta in nobenemu se ne bi smela zgoditi – nikoli. In še zdaleč ni šlo zgolj za vašo naivnost – padli ste zanko nekomu, ki je vedel, kako zvabiti najstniško dekle v past, kako se pretvarjati, kako lagati. In verjamem tudi, da še zdaleč niste bila edina, ki jo je »ujel«. Dejanje je zagotovo vredno obsojanja in zločinec si zagotovo zasluži kazen. Pa če ga boste kdaj prijavili ali ne. (Jaz še vedno upam, da ga nekega dne boste ali pa ga bo katera druga.)

Oglašam pa se vam zato, ker bi vas rada spodbudila, da vse te groze in ponižanja, sramu in gnusa in ostalih težkih občutkov ne nosite sami. Verjamem, da je v prvem trenutku skoraj stvar preživetja, da mogoče potlačiš vse skupaj in skušaš pozabiti. A privoščila bi vam, da se nekega dne opogumite in začnete govoriti – mogoče s prijateljico, ki ji res zaupate, mamo, če je upanje, da bo razumela in bo na vaši strani in vas ne bo obsojala… Mogoče vam bo lahko v pomoč tudi kakšna dobra knjiga -priročnik s tega področja – npr. Pogum za okrevanje (Bass).
In mogoče se boste celo odločili si poiskati strokovno pomoč – bodisi individualno obravnavo zaradi posledic spolne zlorabe, bodisi terapevtsko skupino za žrtve spolne zlorabe. Tako skupino v Ljubljani v okviru Frančiškanskega družinskega inštituta skupaj vodita terapevta dr. Tanja Repič in dr. Christian Gostečnik, prijavite se lahko na 01/200 67 60. Skupina ima dvoletni program, omejeno število udeležencev, je zaprtega tipa in strokovno vodenje. Individualno obravnavo pa lahko poiščete na terapevtskih inštitutih, ki so že po različnih delih Slovenije. Strokovna obravnava je smiselna zato, da se lahko v varnem okolju ob vodstvu strokovnjaka počasi soočite s posledicami tega zločinskega dejanja in jih predelate oz. vsaj delno odpravite ali omilite in se (vsaj delno) razbremenite. Kajti to, kar nosite, je preprosto krivično do vas in lahko pomembno zaznamuje tudi vaše nadaljnje medosebne odnose. Kar pa bi bila zgolj še ena krivica do vas – ne dovolite, da se vam dogodi še ta. Ker pred dvema letoma niste imeli izbire, zdaj pa jo imate. In verjamem, da jo boste izkoristili.

Vse dobro vam želim in pogumno na poti okrevanja!

Pozdravljena!

Zelo pogumno in hrabro od tebe,da si zaupala svojo zgodbo.To je najtežje,spraviti na papir in sam sebi reči na GLAS.
Vsi smo po malem naivni,saj verjamemo,da se nam kaj takega ne bo zgodilo.
Vendar se nam je in tebi tudi!
Sprva se je težko spopadati s to mislijo,ker je v nas strah,žalost,tesnoba,
gnus.To izkušnjo želimo čimprej pozabiti zato jo potlačimo vase,v svojo podzavest.Ne vemo kaj narediti s svojo slabo izkušnjo? pravimo sicer,najbolje je čimprej pozabiti in se tega ne spominjati.Vendar je tukaj,del nas,z nami živi in bo živela do konca naših dni.
Niti ni to naivnost,kot praviš sama,je le slab splet okoliščin v katerih si se takrat znašla.Bila si na nepravem mestu ob nepravem času!
Jaz na tvojem mestu bi prijavila človeka(če seveda veš pravo ime in priimek,ter naslov kjer biva),kajti nič ne izgubiš.Izgubila si že davno takrat(dve leti nazaj)samozavest,radost do življenja,veselje,smisel v življenju.
Zakaj pa nisi povedala nobeni svoji prijateljici,je nimaš?ali si menila,da ti ne bo nobena verjela ali pa morda nimaš nobene zaupne prijateljice?
Če si želiš ozdravitve,obstajajo razna društva za zlorabljene ženske kjer ti pomagajo s skupinsko terapijo ali induvidualno.
Glavni namen pri takih društvih je da ti v prvi vrsti verjamejo in te poslušajo.

Pa srečno!