Ima me, da bi še enega prižgal
Najprej vsem hvala za forum in vaše izpovedi, izpovedi ex smoukerjev, smoukerjev, in smoukerjev, ki bi radi postali ex smukerji. Ja, pa dr. Čakšu.
Ima me, da bi še enega prižgal, kljub temu, da sem včeraj nehal. Vse v meni govori enega, enega. Kur…pa enega. Forum mi je v spodbudo, saj vidim, da je veliko ljudi na začetku preživljalo krizo. Prvih cca. pet krizic je za mano in to je že mali uspeh. Ampak glava še kar naprej racionalizira in opravičuje ta samo en cigaret.
Pred dvema letoma sem, kako čas beži, ob šoku prižgal en cigaret. En cigaret in kot da ne bi bil skoraj osem let nekadilec. V mescu dni sem bil ponovno na škatlici dnevno. Vsem, ki vstajate malo dlje resnično polagam na srce, razlika med kadilcem in bivšim kadilcem je en cigaret. Še okus tega cigareta je naravnost strašen, tudi nobene potešitve ne nudi. Vsaj ne eden, jaz bi sedaj potreboval tri zaporedne, pa mogoče četrtega nekaj minut kasneje, počasi. Uf, kakšna ”dobra” slika v glavi. In to na našem lepem vrtu, pa še kaka kavica. To pa ni to, bil bi nazaj na 30 tih dnevno.
Razlog zakaj sem nehal. Počutil sem se slabo, zmanjkovalo mi je energije, grlo sem imel stalno vneto, slab vzgled za otroke, tudi žena ni mogla imeti prevelikega užitka, ko je poljubljala pepelnik, če sem iskren. Dve leti kajenja na petnajst let podlage je dovolj. Če vmes ne bi bil bivši kadilec, ne nekadilec, poudarjam bivši kadilec, potem verjetno ne bi vedel kako slabo se v resnici počuti kadilec. Saj je nekajenje po letu dni normalno stanje. Le še sem in tja so bili kaki prebliski. Po dveh letih pa še tega ni bilo, nikdar.
Letos sem približno desetkrat poskušal nehati, od tega so bili trije bolj resni poskusi. Tokrat pa vztrajam ”že” drugi dan. Nehaj sem včeraj 24.7.2008 ob 17.00. Tokrat resnično mislim, da mi bo uspelo. Sem se dobro pripravil. Malo spodbude samemu sebi.
Tečem že približno mesec dni. Po 30 minutah naj bi telo ob počasni aerobni vadbi, teku, hitrem sprehodu samo razgradilo, pokurilo stresne hormone. Glede na prebrano na forumu bom to še kako potreboval. Pred desetimi dnevi sem začel uživati Dominor, prav tako Persen. Oboje je nekaj podobnega, prehranski dodatek za pomirjanje. Vsekakor pa ju zadnja dva dni jemljem zjutraj in pozno popoldan. Za čiščenje sem si omislil tinkturo regrata. Poleg tega sem si kupil še uteži, ki sem jih včeraj pridno dvigoval. Prebral nekaj spletnih strani in naletel na sotrpine.
Ko mi je bilo danes najtežje sem skočil na forum in prebral nekaj pozitivnih besed in nekaj ”jamrajočih” misli. Za enkrat pomaga. To je trenutno najdaljša abstinenca v tem letu in pol. Pa ne se smejt, to je zame uspeh. Da sem v tem letu nekajkrat počepnil, pa imel nato slabo predstavo o sebi, pa si spet malo lagal o koncu, pa prisegal sebi…..konec koncev so to samo izkušnje za ta dokončni obračun. Približno vem kako iščem izgovore, kako prižgem cigaret, kljub obljubam. Kot bi imel kopreno čez razum in bi me vodila neka notranja, od mojega razuma neodvisna sila. Tudi to silo sem vsaj malo ozavestil. V trenutku razcepa se obrnem samo na svoj razum, in upam, da bo močnejši kot ta, ma ´´samo´´ želja po cigareti, ki pa je hkrati tudi želja po vseh problemih, ki jih to prinese.
Vsekakor sporočim kako napredujem.
ŽDRŽIMO
Trije dnevi so za mano. Prvi dan sem imel res krizo. Še dobro, da mi je pod roke prišla knjiga Allena Carra ”Končno nekadilci – brez truda in za vedno”. Prebral sem jo v šusu. Osnovno vedenje se mi je že prej svitalo, to o eni cigareti, poigravanju o tem, da se prižge samo še ta ena. Konec koncev sem dal to za naslov teme. Ampak zaključek je enak, ena JE kajenje, za VEDNO. Knjiga lepo spreprogramira možgane, tako, da se mi resnično zdi, da se vse dogaja zgolj v moji glavi. Tudi abstinenčne krize po več tednih, ko prisotnosti nikotina že davno ni več, se dogajajo zgolj v naših glavah. Če zaidem je to nekaj takega kot javni nastop. Sami si naredimo tremo v travmo pred javnim nastopom, tu je isto. Knjigo priporočam. Imel sem manjšo ”krizo” tudi ko sem prebral knjigo, vendar še daleč ni bila tako H U D A kot so bile v vseh dosedanjih poizkusih. Ja čutim, da se telo rešuje odvisnoti, hvala bogu, saj sem to hotel. Nočem več kaditi in
VEM, DA SEM USPEL.
🙂 Dobro da vem kaj me čaka….odločila sem – sva se skupaj z mojim, da končno prenehava….pravzaprav bova imela zdaj čudovito priliko, otrok ne bo doma in skoraj cel avgust bova sama in imela čas za šport.
Torej naslednji teden se prične pri nas doma odisejada – zdravo življenje. Prepričana sem, da nama bo uspelo, ker me sedaj že kar nekaj let daje, da bi nehala in da ne bi poslušala otrok, ki rečejo: “mami, boš umrla, če boš kadila…kdaj boš nehala….”KRIZA…
Evo, peti dan. Fizične odvisnoti praktično ni več. Knjiga je resnično pomagala. Kakor tudi tek. Hvalabogu, da sem se odločil za ta korak. Pred leti sem užival v teku, knjigah…. Pa pride marsikomu znano obdobje grajenja štalce, otroci, služba…….. Ja leta bežijo in ko se ozreš nazaj je desetka mimo kot bi mignil. Puf. Kosti so malo starejše pa še premetavajo se med tekom počasneje. Ampak roko na srce, tudi čiki niso bili trenutek zame, bili so trenutki proti meni.Še bolj neverjetno je, ker se mi je zdelo, da ne morem zdržati pol ure brez nikotina in me bo notranje razneslo. Zato sem tudi letos tolikokrat nehal. Pekete, pekete. Gre, samo za odločitev, ne toliko za voljo. Pa se enkrat, poigravanje s še enim cigaretom je brez veze. Enega res ni, je samo kajenje ali nekajenje. Eden je kajenje, kot je bilo napisano v knjigi, del verige. Ko ga pokadiš, si že nazaj noti, definitvino. Ko sem to dojel je vse skupaj lažje, precej lažje. Seveda se spomnim na cigatere nekajkrat na uro, ampak se ne rajcam več z ´´enim´´. Uživam v tem kar sem dosegel. Danes so vsi veselo puhali okoli mene. Hvala bogu, da nisem več zraven. Ni bilo neprijetno meni, vsi bi bili na mojem mestu. Neverjetno, tečem že sedaj lažje, danes sem prvič zavohal trato in gozd okoli službe. V kavi uživam, pa vam nekaj povem, boljši okus ima. Je pa res, da jo spijem manj, pijem pa po novem zeleni čaj. V prvih treh dneh sem popil znatno več vode. Prvi dan cca šest litrov, plus liter čaja. Vedno ko me je preveč prijelo, oziroma bolje, ko je nikotin izhajal iz mene sem spil kozarec vode. Še dobro, da so ledvica ždržala. Zadaj popijem ´´samo´´ še cca štiri litre tekočine dnevno. Bombonov, sploh pa nikotinskih nadomestkov ne jemljem. Persen sem opustil včeraj. Dominor pa bom jemal še kakih deset dni. Dokler ga ne zmanjka. Zjutraj delam tibetanske vaje že četrti dan. Trd sem kot kak hlod. Žena se prijetno nasmeji. No ja saj ji ni ne morem zameriti.
Mislim, da je prišel čas, da se tudi z odvajanjem ne ukvarjam toliko in se posvetim vsakdanjim stvarem. Ne bom živcen ker ne kadim, ampak zato ker stvari ne bom naredil. Aja, s koncentracijo ni nobenih problemov. Bom pa obdržal tek, tibetanske vaje, uteži(2*15 minut tedensko,da ne bom pretiraval). Tako, da se verjetno tudi na forum nekaj časa ne bom oglasal. Mi pa je pomagal v dveh smereh. Prebral sem vaše misli in izpovedal svoje. To je veliko.
Se slišimo.
Lep pozdrav
Nekadilec
(Ja mal se pa moramo považičkat).
Hvala dr. Čakš.
Včeraj je bila kriza, deseti dan. Mislil, sem, da bo z dnevi vse lažje. Ni bilo nobene fizične odvisnoti, le tisti klic po še enem cigaretu je postajal vse močnejši. Celo škatlico sem si kupil. Na koncu je ostal en v moji roki, polna škatlica pa je poletela skozi avtomobilsko okno. Dve uri sem ga imel pri sebi in si lagal, kako bo T A Z A D N J I, našel sem kup razlogov…. Ni vredno sem si rekel na koncu in ga vrgel skozi okno, ni vredno. (ob takih trenuthih se glede ekologije nisem obremenjeval). Deset dni je za mano, zakaj bi pristal na prvem dnevu, čemu. Potek odvisnoti mi je sedaj malo bolj znan. Eden je recidiva in če bi ga prižgal, bi bil na zažetku. Glede na izkušnje bi že danes ali najkasneje v parih dneh vtaknil v usta drugega……
Če bi popustil, bi mi bilo danes zelo žal. Pa je včerajšnji dan kljub temu minil tudi brez. Mislil, sem si, da bom bolj rabil cigaret, ko bom pod stresom. Ravno narobe, vikend je bil prekrasen. Morje, plaža, igranje z otroci. In probleme sem si naredil, ko sem svoje otroke opazoval med igro, spokojnost družinskega življena, radost. V tistem pa želja po nečem smrdečem, smrtnem, po drogi. Kako smo idoti, da si tobak sploh želimo, kljub temu da je fizična odvisnot mimo.
No ja, kadar bom imel krizo se bom spomnil včerjašnjega dne.
Če hočem gre, lahko pa si tudi zlažem, da en ni kajenje in si ga prižgem.
Odločitev je MOJA.
Vsem, ki vstajate z mano, nam želim pravo določitev.
Bravo! Upam, da si še vedno nekadilec. Sama ne kadim že 2,5 meseca. DAJMO PREMAGAT TE CIGARETE!!!!
Tudi na dopustu nisem prižgala 🙂 Krizice so zmeraj manjše, v glevnem gre za željo, da bi prižgala. Želja traja kakšno sekundo ali dve. Nič hudega. To željo po cigaretu lahko primerjam z željo po kakšni fini hrani.
Ta forum pa je res ena izpovednica vseh kadilcev. Tudi sama sem se “zdravila” in premagovala krize s pomočjo tega foruma. Dobiš občutek, da gre za javni dnevnik. Ni kaj, pri meni USPEŠNO!!
Spet jaz tu,… hude bolečine v hrbtu in nekaj zgodbic o tem, da so to lahko simptomi raka na pljučih, so me prepričale v to, da sem prijel v roke “Končno nekadilci” – gotovo je! Ne kadim nikoli več!!!
Dr. Čakš: A je res nujno, da bolečine v hrbtu pomenijo nekaj narobe na pljučih?
Danes je 15.8.08.
Oglasim se vsakega naslednjega 15. v mesecu, da napišem, da še vedno ne kadim!!!!!
Upam pa, da bolečine minejo in da sem zdrav.
Spoštovani!
Vesel sem, da ste se zopet odločili! Le vztrajajte. Veliko pozitivnih sporočil je bilo že v teh zadnjih tednih na forumu.
Glede bolečin v križu je tako, da je ta v največji meri povzročena s strani lokomotornega aparata in ne pomeni nujno težave na pljučih. Vsekakor pa je potrebno, da razjasnite njen vzrok pri svojem zdravniku.
Dragi Iztok!
Pomoč na tem forumu je zagotovo dobrodošla. Dr.Čakš pa v nemilosti :))
Naj še dodam, da se zavedam, da je lepo NE kaditi. Ljudje na forumu me “konstantno opominjajo” na dejstvo, da ne kadim. Zakaj se še spomnim, da imam obletnico na 15.5. Zato ker ima ta dan tašča rojstni dan. Dne 15.08. sem “obletnico” zamudila, ker sem bila na dopustu. Spomnila sem se šele v soboto zvečer. HA ha.
Sama raje ne razmišljam o tem kako lepo je ne kaditi. Jemljem se kot zdravljenega kadilca, ki tu in tam (brez kriz) pomisli na cigaret.
Upam, da bodo kmalu tudi izginila ta kratkotrajna ramišljanja o kajenju, ker so po pravici povedano prav bedna. Kaj vse sem s kajenjem zamujala, pa raje sploh ne razpravljam. Za ponoret koliko mojega dragocenega časa je šlo za kavice in cigarete. Bi kje drugje bolj uživala. Priznam pa, da mi je napram drugim mnogo enostavneje vztrajat, ker nimam več kriz. Ja, enostavno je (vsaj v mojem primeru). Nimam razloga, da bi ponovno začela. Bi bila zelo neumana, da bi kakšnega prižgala.
Hvala vsm, ki so moje filozofiranje brali do konca:))
vaša pupa
Hvala Pupa.
Če dam roko na srce sem zdrsnil 4.8.08. Potem pa jovo na novo. Evo danes smo 20.8., potem sem nekadilec 16 dni. Kar sem si sam napisal je res, če premišljujem o enem cigaretu sem na dobri poti, da ga bom prižgal. Seveda mi hodijo misli o cigaretih po glavi, ampak po zdrsu se ne dražim več z premišljevanjem o še enem. Je lažje. Pa tudi eden ne ”odleže”, drugi je za silo, ampak še vedno ne dovolj, po tretjem pa mi je bilo prekleto slabo. Nihče ni popoln, ampak sedaj čutim, da mi bo uspelo.
Lep pozdrav vsem in kot pravi pupa vztrajajmo skupaj.
Dragi Gruber!
Menim, da je za bivšega kadilca najslabši in najšibkejši trenutek, ko razmišlja o cigaretih. Takrat pač ni težko oditi v trgovini in kupit nov zavojček. In še ena bitka je izgubljena.
Sama sem na začetku “bežala” od misli po cigaretu. Rešitev sem našla v čiščenju stanovanja, kuhanju…..Vsak mora sam najti svoj pravi način, da preveč ne razmišlja o cigaretih. Kriza pride tudi takrat, ko si zelo zaposlen z drugimi stvarmi.
Pomaga pa tudi “karakter”. Jaz znam biti neizprosna :)))))
Naj se še pohvalim, da imam končno čas za strokovno literaturo, ki jo dnevno prebiram. Zelo sem ponosna nase.
Bodite pridni in vztrajni (vedno se obrestuje)
Vaša pupa
:)) Jaz sem off že 17 dni. Oba s partnerjem v tem času (pa še brez otrok sva , ker so na morju) zelo pridno in vsak dan kolesariva, ali greva na Šmarno ipd….in vsak dan ugotavljava, kako lahko dihava, nisva več zadihana….sami plusi…pa ni nobenega govora o preveč kilcah in stalnem prenajedanju s hrano….ker nama nič ne manjka.
Res sem mu včeraj rekla:”joj, zdajle bi mi pa pasalo enega prižgat….tako lepo tamle na vrtu zunaj…”. In ko sem to govorila, sem se spomnila okusa v ustih po kajenju in takoj me je želja minila:))
Včasih so trenutki, ki pa so redki in ko zavoham kakšen dim….sem samo srečna, da ne kadim….
Zaenkrat so nama vsi čestitali (tisti ki še kadijo), opazila pa sem, da bi vsi radi prenehali…kakšen paradoks resnično:))
Kar tako naprej!
Živjo Gruber!
Res imaš popolnoma prav, da nihče ni popoln. Smo samo ljudje s svojimi boljšimi in slabšimi dnevi. Če si zadnjič zdržal 10 dni, zdaj pa vztrajaš že 16 dni, si že na dobri poti. Vzel si zalet in zdaj te nič več ne ustavi. Če boš čutil, da sam ne zmoreš, ne oklevaj in poišči pomoč. Kakršnokoli, na tem forumu je idej več kot dovolj. Jaz sama nisem zmogla in sem šla v Poreč in mi ni žal. Drugih pomagal nisem imela. Danes, po letu dni, lahko rečem, da se mi je ta izlet zelo splačal in poplačal. Imeti pa moraš seveda voljo in željo, kateri ti vsekakor imaš.
Držim pesti zate!!!
Sonja
Hvala Sonja V.
Ta forum je med vsemi najbolj optimističen, kljub problemom in skušnjavam in to je nalezljivo. 🙂 Tako so tudi stiske zaradi prenehanja dosti manjše.
Evo, lahko rečem, da sem prepričan, da ne bom več kadil.
Kako hude pa bodo še morebitne prihajajoče skušnjave ne vem, ne vem niti ali sploh bodo ali ne. Po nekaterih izpovedih ja in to močne po drugih izpovedih niti ne. Ampak glede izkušnje Sonje, Mojce, Pupe, Iztoka …. po določenem času vsi abstinenčni znaki izginejo. Da bi čakal ta čas pa tudi ne gre. So vzponi in slabša počutja, moje življenje pa gre naprej in sicer na bolj zdravih in trdnih temeljih. Trenutno sem super, le službena produktivnost še ni na istem nivoju(to me malo kljuva, a vsega ne morem imeti). Po dolgih letih sem si vzel čas malo zase, oziroma pustim malo energije še za sebe.) Predvsem pa nisem sam, imam somišljenike na forumu, pa moj tek – sem že spet zadrogiran(po malo več kot dveh mescih), fitnes(v resnici je samo ena fitnes naprava v sosednji stavbi, razmišljam, da jo bom kupil) in seveda svojo družino.
TEK, HVALA BOGU TA TEK
Da se vrnem k teku. Pred dvema dnevoma sem bil v podnu, slabe misli, sam sebi sem šel na živce niti pod razno pa se nisem ob tem še želel teči. Obul sem svoje nove superge. Res so špica. Klok, klok, klok, klok, kot zarjavel star traktor prvih deset minut, vsi sklepi kot da nebi bili naoljeni. Težak v meni je še kar naprej nergal, ma dej no neda se nama. Sčasoma pa se je prikradel občutek svobode, kot bi se ”na easy počil” z najboljšo še neodkrito drogo. Težak se je zopet zlil z menoj in sem tako sam užival v svobodi. Potem malo uteži za vsako misično skupino. Naslednje leto bom lahko malce važen na plaži, oziroma ne bom več kazal svojega vampa. Sem obljubil ženki. 🙂 IN REZULTAT Samopomilovalni Gruber has left the Gruber, I repeat has left the Gruber. Naš organizem je tako lep in včasih samoozdravljiv.
No naslednjič pa še kaj slabega, če se bom tako počutil. Vponi in padci razpoloženja so pri meni ob prenehanju bolj izraziti. A so, še enkrat, daleč, daleč manjši kot sem si predstavljal.
Bravo mi. Ma smo face. Iztok, najina ljubezen, jaz..Prepričan sem, da bo vsem trem uspelo dokončno in za zmeraj. Če imam kak preblisk si bom rekel: ”Tudi onimadvema đukcema je uspelo.” 🙂
Iztok pa je itak takrat v preteklosti moral ponovno začeti, zaradi izkušenj, ki nam jih je pri tem posredoval in te si zares lepo opisal in so vsaj zame več kot dobrodošle. Jaz sem tudi počepnil 4.8.2008. Vsaj zame je bil tisti cigaret ne samo brezvezen ampak popolnoma nepotreben in nezadovoljiv, ostala dva pa tudi. Hvala bogu, da nisem ponovno na 30 dnevno. Ti najina ljubezen pa naju nikar ne oponašaj! Večinoma so tisti, ki so prižgali enega nazaj.
Opažam, da je tudi drugim ob aerobni športni aktivnosti lažje.
Vabljeni tudi ostali, da se pridružite klubu vazičev brezcigaretnih.