ne morem več tako živet… ne maram svojega telesa… skrivam se… skrivam se pred ljudmi in jim lažem… morala bi cenit da imam telo in da sem zdrava (fizično, psihično sem že nekaj časa v k….) pa ne zmorem, saj je v moji glavi perfekcija presuhega telesa in z več nisem zadovoljna… zdaj naj bi bila kao pozdravljena, ker pač nisem več presuha, zdaj doma več ne težijo in vsi mislijo da je vse kul sam ni, js ne morm sprejet tega telesa, pa sm se ful trudila… sam js ne morm več tko… če bom pa hujšat začela bo pa takoj panika doma. ker vejo da sem “imela” mh.. čeprav jih imam v glavi še vedno, pa tud če nism več suhica…pa bi bla spet rada sam nočem da mi spet začnejo težit…pa paniko delat… sam najbl hecno je da ko vidm kašno suho punco mi sploh ni všeč, ampak so mi všeč tiste ki imajo več oblin… ne razumem zakaj mi na seb ne more bit to všeč… takoj ko oblečem ozke hlače vidm eno čudno popačeno postavo… mogoče ker sem navajena da sem bila včasih ful suha ? pa vem da sem že velika pa da ni normalno da imam presuhceno telo in da more imet ženska neki na seb… ampak na men mi to ni všeč… ni mi všeč moja oblika telesa… ni mi všeč oblečt ozkih oblačil, v njih se počutim grozno…edin kar mi je všeč odkar sem se zredila je to da sem dobila prsa, zelo velika, nisem vedla da imam pri normalni teži tako velika prsa 🙂 ker preden sem imela mh sem bla itak tok mlada da prsi še ni blo… imam že veliko časa mh… več let… čeprav jih zdaj po zdravstveni diagnozi nimam več… ampak v moji glavi so… in čakajo da me spet premagajo in da spet padem nekam… kako naj jih odženem… poskušala sem vzljubiti svoje telo pa mi enostavno ne gre… saj se imam veliko bolj rada kot včasih ampak še vedno se skrivam… še vedno se bojim biti jaz… še vedno sem živčna kadar gre govora o hrani… še vedno je težko… ampak jem… jem dokaj normalno… ampak sem živčna ko jem… ne morem mirno jesti… ampak jem ker je tako lažje doma… zdaj ko vejo da sem imela mh je težko reči “ne bom jedla večerje, sem že jedla pri kolegici” …dokler niso je bilo veliko lažje…

Pozdravljena,

najprej naj ti čestitam, da se kljub dvobojem, ki jih imaš v svoji glavi boriš zase. Dobro je to, da si si priznala, da kljub temu, da imaš redne obroke in da veš da je bolje, če ješ se še vedno ubadaš z mislimi okrog željenega telesa in okoli hrane. Dobro bi bilo, da še delaš na sebi, da si ne rečeš saj bo minilo, ampak, da tudi sedaj ko zmoreš jesti kljub bojem v sebi, raziskuješ, kaj je tisto kar te spravi iz tira in razloge, da želiš biti drugačna glede telesa kot si, čeprav se kot praviš zavedaš, da suho telo ni to kar v resnici želiš.

Izgleda, da si že kar nekaj naredila v smislu okrevanja, da lahko uživaš “normalne” obroke, razmisli pa o prijavi se na kakšno delavnico za osebnostno rast, priključitvi v skupino za ženske in dekleta, ki imajo MH ali pa o individualnem svetovanju – da boš raziskovala kaj je v ozadju tvojega nezadovoljstva. Bori se zase, za svoj notranji mir.

Na Ženski svetovalnici pripravljamo v avgustu delavnico o telesni samopodobi, kako jo izboljšati, kako drugače pogledati na svoje telo, vplivi na razvoj samopodobe,…, lahko se priključiš , če bi želela. Več o tem imaš navedeno na vrhu spiska sporočil, kjer ti piše nekaj tudi o skupini za MH. Če pa bi potrebovala še kakšno informacijo pa lahko pišeš na [email protected] in ti bom odgovorila.

Tudi, če se ti je hranjenje uredilo je dobro, da delaš na sebi, na izboljšanju podobe o sebi, bodi najboljši starš sama sebi in se pocrkljaj, vredna si kvalitetnega življenja. Verjamem, da je težko, ko te obidejo negativne misli. Ali jih s kom podeliš? Lahko s kom govoriš kaj se sedaj še vedno dogaja s tabo? Razmisli o tem. Poišči si pomoč oseb, ki ti bodo prisluhnile, da dobiš podporo in moč za nadaljno borbo. Včasih dlje časa traja, da lahko urediš svoje misli in s tem ni nič narobe. Dovoli si izraziti svoja doživljanja, misli, čustva – kje bi to lahko naredila?
Naslove kam se lahko obrneš ti lahko posredujem tudi jaz, če se sama ne boš spomnila kam bi lahko šla. Lahko pa se obrneš tudi na našo svetovalnico.

Želim ti vso srečo.

Lep pozdrav,

Tatjana