Smrt
Že zeloooo dolgo sem bolana. Predolgo. Sita sem bolečine, zdravljenja, tablet, inekcij, pregledov, bolnic, zdravnikov in ljudi, ki so polni nekih nasvetov. Do vrh glave imam takega življenja, ki to sploh ni. Ne bom se več borila. Bojim se smrti. Nihče noče o tem govoriti. Tako osamljena se počutim. Želim si spoznati nekoga, ki je na istem kot jaz. Pa jo/ga nikjer ne najdem. Za kratek čvek. A obstaja tudi kje tak forum kjer se govori o smrti? Z družino o tem ne morem govoriti. Še vedno upajo, da bo vse dobro. PA NI!!!!!!!! Jaz pa jih nočem žalostiti. Kaj naj naredim? Psihično sem čisto na psu. To mi jemlje zadnje atome energije. Res si želim govoriti z nekom, ki preživlja isto kot jaz. Kje naj ga najdem? Hvala!
Lara, tvoja izpovd me je pretresla. Hudo je živeti v strahu in ob tem ostajati motiviran, pogumen, pozitivno naravnan, kajne? Še zase je težko, kaj šele za domače. Ampak veš, jaz bi vseeno poskusila pogovor tudi z domačimi. Morda tudi oni živijo v stiski in strahu, se delajo pogumne, ampak čutijo, kako je.
Mogoče bi bilo smiselno poiskati tudi pomoč pri psihoonkologu ali kateremu drugemu kliničnemu psihologu. Njemu/njej boš lahko zaupala vse. Sama sem med zdravljenjem našla dobro oporo pri prihologinji na OI.
Morda se bo kdo našel s podobnimi občutki, ki bo hotel načeti to precej težko temo. Vsekakor pa ti želim, da se ti uspe povzpeti nazaj na noge in predvsem, da ti uspe še dolgo, dolgo čim bolj kvalitetno živeti.
Bodi dobro!
Draga Lara!
Zelooo pretsresljivo si napisala svoje počutje in boj. Zelo ti verjamem, da si naveličana in utrujena ,sita bolnišnic… Po drugi strani pa še vedno nekaj v tebi želi živeti. Hudo je, ko si tako sama z svojo boleznijo. To smo nekako vsi, ki trpimo. Trpljenja so različna in nam pridelajo neprijetne občutke. Življenje nam vedno ponuja trenutke, sekunde… Niti jih ne opazimo, ker smo preveč površni. Prepričana sem, da še sveti nekje kanček svetlobe tudi zate.
Pogovori se z domačimi, napiši tukaj kaj čutiš in kako ti je. Tudi, če si jezna nič hudega. Privošči si zase in za svojo notranjo dobro bit bit nekaj dobrega. Notranje se objemi in se imej neskončno rad.
Vse bo še dobro.
Lara, zelo si pogumna. Pišeš, da se z boleznijo boriš že dobrih dvanajst let. Bolezen se na nek način tudi bori s teboj in je del tebe. Sama, ko me kaj boli si rečem, da sem še živa. Izčrpana si od vsega hudega. Sita bolečin, željna mladosti… Tudi sama se imam še za mlado imam 38 let. Prvič sem hudo zbolela pri štirinajstih. Sem pa tako kot ti naveličana vsega. Vem, da boš zmogla in bitka še ni končana.
Želim ti veliko pozitivnega in piši še kaj.
Bodi zelo pogumna še naprej!
Živjo.
Prebrala sem tvoj zapis. Ne morem reči, da razumem, kako se počutiš. Imam pa mamo, ki je že dobrih 5 let bolna. Ima raka na dojki, metastaze na kosteh in je živčna razvalina. Mislim, da ima tudi ona tak problem, kot ti. Je utrujena od bolezni, zavrača vsakršno pomoč … Večkrat se pogovarja sama s sabo, preklinja, se prepira z očijem, preklinja nas (otroke) … Sploh se nekako ni sprijaznila z dejstvom, da je bolna. Po tolikih letih še vedno zanika. Ko so ji odkrili raka, se je še hotela zdraviti. Nekega dne pa je odšla še k bioenergetičarki, ki ji je rekla, da zdravil ne potrebuje in da ni bolna. In takrat se je začel pekel. Ni hotela več k zdravniku, zdravljenje je popolnoma prekinila. Začele so se noči nespečnosti, vpitja, valjenja krivde na vse ostale … Vsi smo psihično in fizično izmučeni. Nekaj let nazaj je celo obležala na postelji in ni mogla nič več. Proti njeni volji smo jo spravili v bolnišnico, kjer je bila prisiljena jemati zdravila. Ko se je vrnila, je bila boljša, a miselnost je ostala enaka. In še bi lahko pisala o vseh tegobah, ki jih je naša družina že dala skozi.
Bojim se za očeta, ki je vsemu najbolj izpostavljen, jezna sem na mamo, ker je obupala in zdaj krivi nas. V meni je veliko jeze in bojim se, da nikoli ne bom mogla oprostiti. Ne sebi, ne njej.
Na nek način te razumem, ko praviš, da imaš vsega dovolj. Sama nisem bolna, vsaj ne hudo, pa vendar se mi včasih zdi, kot da je ta bolezen okužila vso družino in ljudi okoli mene. Ne vidim izhoda. čakam le še na odrešenje, saj mami takega življenja ne privoščim.
Ne glede na vse … morda ti bo v pomoč Društvo Hospic – http://www.drustvo-hospic.si, ki spremlja bolne in njihove svojce. Prizadeva si za detabuizacijo smrti in za naraven odnos do umiranja in žalovanja, kar je v naši družbi zelo nesprejemljiva tema za pogovore.
Namesto mojega razmišljanja naj ti posredujem eno misel:
“Če smrti ne bi bilo, bi lahko nadomestili vse trenutke življenja. Tako pa je vsak trenutek enkraten. To, kar daje človeku njegovo edinstvenost, je njegova enkratnost.”
Jeane Hersch