Zdravo!

Veliko (predvsem ženske) pišete o prevarah, da ste tako ali drugače zvedele zanjo – zalotile partnerja, ali pa vam je sam povedal, kakšen nenavaden znak… Kakšno vlogo pa ima ženska intuicija pri tem, ste kdaj predenj se je bila stvar jasno izrečena, vedele?? Kaj pa če partner dobro skriva in te preprosto spremlja nek čuden občutek??!

Intuicija je celo želen proces, vrlina in je vsekakor realnost. Pri obeh spolih.

Angie,

intuicija je lahko zelo močna. Sam sem se prepričal, da me moja intuicija do sedaj ni prevarala. Prvič sem začutil, da s partnerico nekaj ni dobro že v prejšnji zvezi. To je bilo takoj potem, ko sva začela hoditi. Večkrat sva se pogovarjala in mi je zmeraj trdila, da je vse popolnoma dobro, in da je nadvse srečna z menoj. Vendar mi šesti čut le ni dal miru. Veliko sva se pogovarjala, predvsem sem jo poslušal. Razložil sem ji, da čutim, da ni nekaj tako, kot bi moralo biti. Sediva zvečer in ona je v rokah držala sliko. Bil je njen bivši fant. Čeprav je minilo več let, odkar sta se razšla, ga je še vedno imela v srcu. Bilo je veliko pogovorov in ona se je začela spreminjati in po cca 3 letih sem začutil, da me je vzljubila z vsem srcem. Po več letih sva se pogovarjala in tudi ona je priznala, da je potrebovala tri leta, da sem popolnoma prevzel njegovo mesto v njenem srcu. Res pa je, da nikoli nisem imel občutka, da me fizično vara.

Drugič se mi je pojavila močna intuicija pri moji nekdanji ženi. Ona je bila tako nežna in razumevajoča z menoj, vendar sem vseeno imel občutek, da me vara. Partnerico sem prosil za pogovor. Pa se je zjokala, da kako lahko pomislim, da ima drugega, ker me tako ljubi. Sem povedal to sestri, pa mi je rekla, da vidim strahove, kjer jih ni. Da je moja partnerica tako zaljubljena vame, da se me tako oklepa in me takooooo zaljubljeno gleda… Nekako sem se potolažil, a šesti čut mi je govoril drugače. No, žal šele po poroki sem pa izvedel za njena varanja. Takrat, ko je bila najbolj nežna z menoj, me je najbolj varala!

Če se enkrat navadiš na intuicijo, te bo redko prevarala. Uleži se mirno na posteljo, se sprosti in počasi a globoko dihaj in odgovor pride sam po sebi. Predlagam, da si prebereš knjigo avtorja Anthonya de Mela z naslovom Sadhana Pot k Bogu.

Pa lep vikend ti želim!

Evgi

Ja intuicija je resnična. Čutila sem ,da me mož vara, vendar nisem želela ukrepat, dokler nisem dobila trdnih dokazov – telefonskih izpiskov. Mimogrede, le-ti so najboljši zato, ker jasno prikažejo, kdaj sta bila skupaj. Namreč takrat, ko sms in klicev naenkrat ni več – za nekaj ur, ali večer…No, glede intuicije pa lahko povem, kako sem se sprehajala z otročkom sama in si dopovedovala, kako zmorem in bom zmogla sama tudi ko bom ločena. Tudi sanjala sem vztrajno vsak večer, kako se hočem ljubiti z njim, pa me je vedno odklonil.V resničnem življenju me je prvič zares odklonil. Bil je tako brezdušen, kot bi se pač vdal.ja, to je bil zame nov občutek, hlad, ki ne veš od kod in kam. Je hudo.
lp

Intuicija – dovrezen meč!

Osebno zelo verjamem v intuicijo in čeprav moja ne more biti ženska 🙂 je zelo močna. Velikokrat se mi je že kaj potrdilo in so bili trenutki, ko sem ravnal povsem instinktivno in se je izkazalo, da me je to rešilo velikih težav. Najbolj očitni primeri sicer niso vezani na ljubezensko zvezo, toda bom najočitnejšega vseeno povedal.

Vozil sem po cesti iz službe. Že res, da je to področje srn, vendar na predelu, kjer je kar nekaj hiš in med njimi le nekaj gosto zaraščenega gozu nobene nisem pričakoval. Naenkrat sem pritisnil zavoro, brez da bi vedel zakaj in ko sem se že skoraj ustavil je na cesto skočil srnjak. Glede na gosto grmovje ob robu gozdička ni bilo možnosti, da bi ga videl (niti s kančkom očesa) in če ne bi zavrl, bi imel srnjaka v avtu. In zakaj sem zavrl? Čutil sem, da nekaj ni v redu in sem z vso silo pritisnil zavoro – čista intuicija.

Kar se pa ljubezni tiče, sem vedel, da bo njen odhod nazaj v domač kraj razdrl najino zvezo. Ni se dalo razložiti kako in zakaj, vendar sem vseskozi vedel (spoznala sva se, ko je prišla študirat in nato skupaj živela po najetih stanovanjih, dokler nisem postal lastnik stanovanja, kamor sem se sedaj vrnil), da če se bo vrnila v svoje kraje, da bo zveze konec. Jaz sem delal tukaj, ona tam (eno leto) in v tistem letu sva se poročila – in potem se šel jaz za njo na tisti konec… kjer me je zavrgla za deset let starejšega od mene, ki živi v hiši s svojimi starši in nima niti lastnega pralnega stroja (OK, saj ni tako slab, kot sem s tem namignil, da bi lahko bil, toda dvomim, da bi ženske v njem ravno videle sanjskega moškega zaradi katerega bi odšle iz zveze, za katero bi trdile, da jim je bila po godu – moja še vedno trdi, da ji je bilo ob meni lepo, vendar da ji je sedaj preprosto lepše).

Torej – osebno intuiciji zaupam. Pa vendar OPOZORILO!!!!!

Kdaj pa intuicija postane izgovor za kaj drugega? Do kdaj ima človek zares intuicijo, ki mu pravi, da je nekaj narobe – kdaj pa enostavno nekaj želi in mu intuicija postane izgovor? Se pravi da samega sebe prepriča, da čuti da nekaj ni v redu, ker bi nekaj rad dosegel, izsili?
Zato se mi zdi intuicija zelo dvorezen meč in mislim, da na podlagi zgolj intuicije ne smemo ničesar načrtovati, saj kljub vsemu ni najboljša podlaga za dolgoročne načrte – naj pa pomaga pri sprejemanju odločitev (kot tudi vse ostale osebne in morda povsem neracionalne stvari – nikdar ne podcenjevati moči drobnarij ki nas motijo).

Intuicija je zame osebno že napol sumničavost, in v tem ne vidim nobene prioritete..

Problem pri intuiciji je, da se jo je res treba naučiti poslušati (tako kot pravi Evgen). Ker sicer sta intuicija in strah skoraj eno in isto. Če je tvoj notranji glas strah… wrong way! Nekateri imajo ta posluh bolje razvit, nekateri smo se ga z nekaj dela na sebi naučili. In deluje! Vedno.

Intuicija,se mi je že zgodilo,da sem dobila tisti čuden občutek,ki ga nisem znala razložiti in vse kar si ne znam razložiti me močno moti,sem analitik,logik in čeprav naj bi bila intuic.izven tega,vedno anliziram občutek ki mi ga zada,vprašam se ali izvira res iz mene,iz nečesa nevidnega kot opozorilo ali kot je nekdo rekel,je le strah ki se je nakopičil v meni in tu si pomagam z logiko ali ta strah lahko utemeljim ali pa ostaja v okvirih nezavednega,če osatja v okvirih nezavednega potem vem ,da je opozorilo,da naj bom bolj previdna pa naj bo na katerem koli področju že.

Glas intuicije je lahko v veliko pomoč v različnih, predvsem odločilnih in mejnih situacijah. Jaz osebno mu zelo zaupam-drži pa to, da se je treba nanj “uglasit” in glas intuicije ločevat od drugih notranjih glasov, ki včasih prišepetavajo tudi nepotrebne ali celo škodljive stvari. Meni se zdi umetnost ravno v tem ločevanju pravega notranjega glasu od ostalih, ki jih proizvaja ego…se mi zdi, da se da to z delom na sebi in tehnikami sproščanja kot je nekdo že omenil res precej izbrusit…včasih pa intuicija tudi za nekaj časa utihne, če pred nami ni kaksnih velikih odločitev ali pa nas zunanji svet prevec okupira