To je tema, o kateri se presenetljivo malo piše. Morda zato, ker neuspeh ni privlačen. Ker ni glamurozen. Ker ga neradi kažemo. Pa vendar je del življenja, ki se mu ne moremo izogniti – tudi če se mu ves čas poskušamo izogniti.
Čas, v katerem živimo, odgovornost za uspeh skoraj povsem nalaga posamezniku. Sporočilo je jasno: če si uspešen, si priden, sposoben in vreden. Če nisi, si sam kriv. Ker nisi dovolj vztrajal. Ker nisi dovolj delal na sebi. Ker očitno nisi kupil pravega tečaja.
»Uspeh? Nič lažjega. Kupi naše izdelke, vključi se v programe za uspešno življenje – in če ti ne uspe, si pa res zguba.«
Takšna sporočila tiho, a vztrajno nagovarjajo naš notranji svet. In čeprav vemo, da so poenostavljena in pogosto zavajajoča, jim v trenutkih neuspeha hitro začnemo verjeti.
Neuspeh kot neizogiben del življenja
Neuspeh je nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Lahko ga odlagamo, olepšujemo ali racionaliziramo, a prej ali slej potrka na vrata vsakega življenja. V nas sproži težka vprašanja in občutke razočaranja, sramu, jeze, žalosti in nemoči. Pogosto pa tudi tisti tihi, boleči občutek, da z nami nekaj ni v redu.
A prav neuspeh je lahko tudi dragoceno izhodišče. Ne zato, ker bi bil sam po sebi dober, temveč zato, ker nam razkrije nekaj zelo pomembnega: koliko sočutja zmoremo do sebe takrat, ko nam ne gre.
Sočutje do sebe se ne meri v uspehu
Višek razvoja sočutja do sebe ni v tem, da se imamo radi, ko smo uspešni, učinkoviti in zadovoljni. Pravi preizkus pride takrat, ko nam spodleti. Ko se počutimo kot zguba. Ko imamo občutek, da smo razočarali sebe ali druge. Takrat, ko ni aplavza, ampak tišina.
Morda je prav to eden od globljih smislov življenja: da se naučimo stati ob sebi tudi takrat, ko se sesujemo. Da znamo nuditi podporo sebi v vseh situacijah – ne le takrat, ko nam gre dobro. Da se naučimo sprejemati sebe brez olepševanja, brez glamurja in brez nenehnega popravljanja.
Kaj običajno naredimo z neuspehom?
Pogosto ga poskušamo preskočiti. Razložiti. Potlačiti. Gremo »naprej«, še preden smo si sploh dovolili, da nas je dosegel. A neuspeh – tako kot vsa druga občutja – potrebuje prostor v telesu. Treba ga je spustiti skozi telo. Dovoliti, da ga občutimo. Da ima živčni sistem možnost, da ga predela.
To pomeni, da si najprej sploh dovolimo priznati: to mi ni uspelo. In nato dovolimo vsem občutkom, ki pridejo zraven. Z zavedanjem, da so neprijetni, a niso nevarni. Da so del naše izkušnje, ne pa celota tega, kar smo.
Dovolimo si, da nam je hudo. Da si želimo, da bi bilo drugače – pa ni. In da to boli.
Ko stopimo s piedestala
Pri sprejemanju neuspeha ima pomembno vlogo tudi pripravljenost, da stopimo s piedestala. S tistega notranjega mesta, kjer verjamemo, da nam mora življenje dati vse, kar smo si zamislili: popolno službo, delujoče telo, idealnega partnerja, uspešno realizirane ideje, priznanje, da smo prvi.
Ko se tega piedestala oklepamo, je vsak neuspeh doživet kot osebni poraz. Kot dokaz, da nismo dovolj.
Želje so pomembni smerokazi. Kažejo nam smer, v katero se želimo premikati. A ali bomo do njihove uresničitve tudi prišli, ni vedno v naši moči – in morda niti ni najpomembnejše.
Smisel je v poti. Zunanja pot je vedno tudi notranja. In prav ta notranja pot je bistvo: kako smo s seboj, ko nam gre – in kako, ko nam ne gre.
Kadar je stiska prevelika
Če se ob neuspehu v vas prebudi veliko samokritike, sramu ali občutek, da morate vse nositi sami, je to zelo človeško. In hkrati je to tudi prostor, kjer se lahko začne nekaj novega.
V terapevtskem odnosu je mogoče postopno razvijati drugačen, bolj sočuten odnos do sebe – tudi takrat, ko nam ne uspe. Če čutite, da bi vam pri tem koristila podpora, je terapija lahko varen prostor za ta proces.
Več informacij o delu avtorice in kako vam lahko pomaga čez težke trenutke najdete na https://www.vsedobro.si.
