Pozdravljeni

Trenutno iščem psihoterapevta, da začnem z delom na sebi. Odločil sem se za ta proces, če tudi vem iz izkušenj, da je težek. Mi pa težavo predstavlja sama izbira terapevta. Vendar, v Ljubljani, je širok nabor terapevtov. Imel sem že dva uvodna srečanja in si želim imeti še večji nabor pri izbiri psihoterapevtov. Imam diagnozo oz. živim z depresijo in shizofrenijo. Ko sem pred leti bil še hospitaliziran sem obiskoval tamkajšnjo psihologinjo in moram reči, da je pomagalo, čeprav si po koncu pogovora dostikrat čustveno na tleh.

Zanima me, na kaj naj bom pozoren pri izbiri, saj v tisti šolski uri na uvodnem srečanju si težko rečeš, ta terapevt je pa pravi zame.

Pozdravljeni,

pri izbiri psihoterapevta ste se znašli pred pomembno in hkrati zahtevno nalogo. Že to, da si kljub težkim izkušnjam in diagnozam znova želite vstopiti v psihoterapevtski proces, kaže na notranjo željo po razumevanju sebe in svojih stisk. To ni samoumevno in pogosto pomeni, da je v človeku nekaj, kar še ni obupalo nad odnosom in možnostjo spremembe.

Uvodno srečanje je res prekratek čas, da bi lahko z gotovostjo rekli, ali je psihoterapevt pravi za vas. V psihoanalitičnem procesu se odnos s psihoterapevtom gradi počasi, pogosto skozi ambivalentne občutke. Pomembno je, da ste pozorni predvsem na to, kako se ob psihoterapevtu počutite na bolj temeljni ravni. Ne gre toliko za to, ali vam je bilo prijetno, temveč ali ste imeli občutek, da vas psihoterapevt skuša razumeti in zdržati z vašimi vsebinami, tudi kadar so težke, zmedene ali neprijetne. Občutek, da ste po pogovoru čustveno izčrpani ali na tleh, sam po sebi še ne pomeni, da psihoterapevtski proces ni ustrezen. Pogosto pomeni, da ste se dotaknili nečesa pomembnega, kar je bilo morda dolgo potisnjeno na stran.

Pri vaši izkušnji depresije in shizofrenije je še posebej pomembno, da psihoterapevt ne hiti z rešitvami, nasveti ali hitrimi razlagami, ampak da je pripravljen biti v odnosu z vami tudi takrat, ko so občutki težki, misli razdrobljene ali polne dvoma. Dober psihoterapevtski odnos se pogosto ne kaže v takojšnjem olajšanju, temveč v občutku, da imate ob sebi psihoterapevta, ki vas ne zapusti psihično, ko postane zahtevno.

Smiselno je, da si dovolite več uvodnih srečanj, vendar ne v smislu iskanja popolne gotovosti, temveč da opazujete, kje se pojavi vsaj kanček občutka varnosti ali zanimanja za nadaljevanje psihoterapije. Včasih se psihoterapevt, ki vas sprva ne navduši ali vam celo vzbuja nelagodje, izkaže kot nekdo, ob katerem se lahko začne resnično delo. Pomembno je tudi, da imate občutek, da psihoterapevt spoštuje vašo izkušnjo bolezni in ne reducira vaših notranjih stisk zgolj na diagnozo.

Če boste ob psihoterapevtu začutili, da lahko o svojih dvomih, strahovih in tudi o nezaupanju do psihoterapije spregovorite odprto, brez občutka, da morate igrati vlogo dobrega pacienta, je to pogosto dober znak. Psihoterapevtski proces ni lahek, vendar ne bi smel biti osamljen.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj