Kriza srednjih let pogosto nastopi nenadoma in z vso močjo. Podobna je nevidnemu zidu, v katerega trči maratonec: ravno v trenutku, ko verjame, da je na višku svojih zmogljivosti in neustavljiv, ga udarec popolnoma zaustavi. Ne vzame mu le zagona, ampak tudi temeljno prepričanje, da je prihodnost še vedno odprta in polna obljub.
Kaj kriza srednjih let v resnici je?
Minljivost časa pogosto deluje kot neizprosen psihoterapevt. Postopoma razbije sanje ter nezavedne fantazije o idealnem življenju. Srednja leta zato niso zgolj še ena življenjska faza, temveč obdobje refleksije nad lastnim življenjem (Freund & Ritter, 2009), v katerem se posameznik – zavestno in še pogosteje nezavedno – prvič resno sooči z vprašanjem, kje v življenju dejansko stoji.
Medtem ko človek na zavestni ravni morda razmišlja, koliko let mu je še preostalo in ali bo to sploh zadostovalo za uresničitev mladostniških sanj, v ozadju pogosto poteka nezaveden in precej bolj surov proces streznitve. Spremljajo ga tesnoba, depresija ter globok občutek izgubljenosti in praznine. Pojavi se težko spoznanje, da smo nekje na poti zgrešili smer, kar s seboj prinese obžalovanje, jezo in zamero do lastnih odločitev.
Obup, ki sledi soočenju z lastno omejenostjo in minljivostjo, lahko posameznika potisne v depresijo, vdanost v usodo in popolno otopelost. Pri drugih pa lahko sproži manični beg v svobodo in iskanje novega življenja – pogosto skozi eskapizem ter radikalen prelom s sedanjostjo in preteklostjo.
Človek se praviloma oklepa fantazije o idealni prihodnosti z izjemno vztrajnostjo. Da bi jo naredil znosnejšo, jo preimenuje v “sanje”, nekaj, kar naj bi bilo dosegljivo, čeprav njen temeljni namen ni uresničitev, temveč obramba pred brezupom. Priznanje, da gre zgolj za fantazijo in ne za realen življenjski cilj, bi namreč pomenilo njen razpad. In prav zato se ji tako težko odpovemo.
To obdobje nezavedne in spontane streznitve pogosto imenujemo kriza srednjih let.
V nasprotju s splošnim prepričanjem se ta ne pojavi nujno v srednjih letih, temveč pogosto precej prej – že v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih. Takrat se za psihoterapevtsko pomoč pogosto odločijo ljudje, ki o njej prej nikoli niso razmišljali.
Zakaj kriza srednjih let ni zavestna, ampak nezavedna
Srednja leta pomenijo prehod iz zgodnjega v srednje obdobje odraslosti, kar se običajno zgodi v zgodnjih štiridesetih letih (Freund & Ritter, 2009), pri nekaterih pa že sredi tridesetih (Jacques, 1965). To je obdobje, ko posameznik začne sistematično vrednotiti svoje dosežke: osebne odnose, poklicno pot, družbeni položaj in druge pomembne vidike.
Ponovno se odpira vprašanje, v kolikšni meri so se uresničile nekoč zastavljene sanje. Gre za trenutek pogleda nazaj in hkrati za razmislek o prihodnosti, ki iz te preteklosti neizogibno izhaja. Prav tu se začne postopno slovo od predstave, da se bodo vse življenjske ambicije nekoč v celoti uresničile, kar pogosto spremljajo obžalovanje, razočaranje, obup in občutek nesmisla. Streznitev je neizogibna – tudi za tiste z močnimi narcističnimi obrambnimi mehanizmi, ki so se dolgo uspešno branili pred mislijo na minevanje časa, izgubo mladosti in omejenost prihodnosti.
Čeprav je neizbežnost smrti spoznanje, ki je za marsikoga težko, pa pogosto najtežje stiske povzroča uničenje sanj in nezavednih fantazij.
Poglejmo primer matere v srednjih štiridesetih, katere otroci so odrasli in zaživeli svoje življenje. Večino svoje zgodnje odraslosti je povsem podredila materinstvu, ob tem pa vzdrževala fantazijo, da bo po njihovem odhodu končno zaživela svobodno in izpolnjeno. A obljubljeno zadovoljstvo ne pride. Nasprotno, z odhodom otrok začne razpadati tudi identiteta požrtvovalne matere, skupaj z njo pa izgine občutek smisla, ki je bil nanjo tesno navezan. Nenadoma se znajde v notranji praznini, ujeta v odnosu, ki je ne nagovarja več, in v nejasnem hrepenenju po nečem, kar bi ji znova vdahnilo življenjsko iskro. Spoznanje, da bi za dosego notranje izpolnitve morala korenito spremeniti svoje življenje, je zanjo preveč uničujoče. Doživlja globoko osamljenost in grenkobo, ob tem pa jo nenehno preganja vprašanje, kje na svoji poti je naredila usodno napako.
Kriza srednjih let in notranja osamljenost
Zavedati se moramo, da krize srednjih let ne povzroči zavestno razmišljanje o preteklosti in potencialu prihodnosti. Njen glavni vzrok ni le uničenje zavestnih sanj o boljši prihodnosti, temveč predvsem razpad nezavednih fantazij. Ko te fantazije izgubijo svojo nosilno funkcijo, se pogosto pojavijo brezup, pasivna vdanost, depresivno razpoloženje ter globok občutek poraza in nesmisla. Ker delujejo zunaj zavestnega doživljanja, se takšna stiska lahko zazdi nenadna, nerazložljiva in nepovezana z življenjem, ki ga živimo.
Uničenje fantazij povzroči tudi doživljanje osamljenosti (Cohen & Junkers, 2006), ki je na prvi pogled težko razumljivo, saj je posameznik morda obkrožen z ljudmi oziroma ima lahko širok socialni krog. Ta osamljenost namreč ne izvira iz pomanjkanja stikov, temveč iz notranje izgube identitete, ki je bila zgrajena okoli zdaj razblinjenih sanj, ambicij in ciljev.
Osamljenost, ki jo človek ob tem občuti, je notranja in ni povezana z zunanjo realnostjo. Odraža razpad pretekle identitete, kar osebo pusti brez pomembnega dela svojega notranjega sveta – brez nezavedne fantazije, ki mu je dajala upanje.
Fantazija o idealnem življenju in Bernov ‘Božiček’
Eric Berne (1966) je v opisu tako imenovane fantazije o Božičku (Bernova različica nezavedne fantazije) nazorno opisal proces njenega razpada. Čeprav se je Berne osredotočal predvsem na razpad fantazije v procesu psihoterapevtskega procesa, enako velja za posameznikovo notranje psihično dogajanje v času krize srednjih let.
Berne (1966) pravi, da v svoji nezavedni fantaziji “posameznik svoje vedenje in načrte utemeljuje na predpostavki, da mu bo, če se bo le vedel na določen način, sčasoma podarjen edinstven predmet ali oseba, ki mu bo prinesel najvišjo raven sreče”. Z drugimi besedami, posameznik, ne da bi se tega sploh zavedal, sledi določenim notranjim prepričanjem, ki naj bi ga vodila do življenjskega zadovoljstva. Pogosto se ta fantazija izraža v iskanju idealne ljubezni, odnosa, v katerem bi bil posameznik brezpogojno sprejet, viden in varen.
A prav tu se skriva jedro razočaranja. Žal je tisti, ki “za svoje primerno vedenje nekaj pričakuje, obsojen na razočaranje” (Berne, 1966, str. 283). “Zdravi ljudje se naučijo opustiti to iskanje v korist tistega, kar ponuja resnični svet” (Berne, 1966, str. 283). Gre za proces poslavljanja od otroških iluzij. Pri “bolj občutljivih, dojemljivih in inteligentnih ljudeh se te iluzije razblinijo ena za drugo, kar vodi v različne oblike življenjskih kriz” (Berne, 1972, str. 26).
V svojem bistvu gre za kolaps nezavedne fantazije, proces, ki ga običajno spodbuja poglobljena psihoterapija, lahko pa se zgodi tudi spontano skozi življenjski cikel, najpogosteje prav v srednjih letih.
Težave nastopijo, kadar se posameznik oklepa razpadajočih fantazij, namesto da bi njihov konec sprejel in izgubo ustrezno prežaloval. Brez ustreznega procesiranja tovrstne izgube človek namreč lahko ostane v nenehnem stanju brezupa, zamere in nezadovoljstva.
Nezavedne fantazije: Kako nastanejo in zakaj so tako močne?
Nezavedne fantazije se oblikujejo v otroštvu, ko se otrok sooča z neprijetnimi ali travmatičnimi dogodki. Tako, na primer, ob izkušnji zgodnje travme v odnosu s staršem, otrok ustvari nezavedne fantazije z namenom, da bi obvladal notranjo bolečino, ji dal pomen in smisel in – kar je najpomembneje – ohranil podobo starša kot “dobrega”, hkrati pa ohranil upanje na boljšo prihodnost. Ko tovrstne fantazije preučujemo kasneje v življenju, navadno nakazujejo na travmo, ki je povzročila njihov nastanek.
Vzemimo tokrat kot primer samsko žensko v poznih tridesetih, ki je poiskala psihoterapevtsko pomoč zaradi ponavljajočih se težav v partnerskih odnosih. Ti so bili nestabilni, pogosto pa so se končali z občutkom, da je bila s strani partnerja izkoriščena. Čutila je pritisk družine in prijateljev ter še naprej iskala idealnega partnerja, ki bi jo rešil pred družino, katere emocionalni talec je bila, pomagal pa bi ji tudi vzpostaviti distanco do toksičnih prijateljev. V dolgoletnem lovu na fantazijo pa se ji je s časom vedno bolj dozdevalo, da bo doživela svojo največjo nočno moro – samsko življenje in življenje osamljenosti. Vstop v srednja leta je izpostavil pomanjkanje časa za dosego idealne partnerske veze in s tem idealnega življenja – življenja svobode, miru, občutka sprejetosti in brezmejne ljubezni. Razpad fantazije je povzročil paniko, tesnobo in grozo pred samoto. Počutila se je kot izgubljen in zapuščen otrok, odvržen v hladen svet odraslih, z razbitimi sanjami o popolni ljubezni.
Zakaj je bilo njeno življenje takšno? Odgovor je ležal v otroštvu.
Kot otrok je prevzela vlogo parentificiranega otroka, pri tem pa med materinimmi nenehnimi konflikti z očetom skrbela za materin lastni strah pred zapuščenostjo. Nezavedno je postala psihološka skrbnica družine – vloga, v kateri se je počutila ujeto, nevidno in ujeto, a vendar varno in z občutkom predvidljivosti. Kot protiutež je razvila nezavedno fantazijo o svobodi in idealnem partnerskem odnosu: če bom dovolj dobro poskrbela za potrebe drugih, bom našla popolnega moškega, ki me bo videl, priznal in rešil.
Je pa prav ta fantazija imela globlji in dosti bolj destruktiven vpliv. Da jo je lahko ohranila ni smela postati resničnost – morala je uničiti vsako možnost za srečanje s ‘princem na belem konju’. V njeni otroški logiki bi takšen rešitelj v njenem življenju povzročil razpad njene primarne družine – njen fokus bi se preusmeril stran od mame, kar bi jo uničilo. V njenem nezavednem svetu je bila prav ona tista sila, ki drži družino skupaj; če bi jo zapustila, bi to vodilo v njeno notranje sesutje.
Z ozaveščenjem nezavedne fantazije je spoznala, da je sabotirala vse dotedanje partnerske odnose zgolj zato, da ji ne bi bilo treba zapustiti svoje primarne družine. To spoznanje jo je pripeljalo do boleče resnice: svojo preteklost je žrtvovala družini, svoje lastne potrebe pa ob tem zanemarjala. Spoznala je, da idealnega rešitelja ne bo, saj je bil ta zgolj popačena slika realnosti, ki jo je ustvarila njena fantazija. Razpad nezavedne fantazije je povzročil, da je svojo preteklost videla kot zapravljeno, kar je vodilo v jezo, grenkobo in občutek neizmerne izgube.
Kako krizo srednjih let predelati in ne obstati v brezupu?
Ključno je razumevanje, da kriza srednih let ni le zavestno razmišljanje o neizpolnjenih sanjah, temveč razpad globljih nezavednih fantazij o idealnem življenju, ki podpirajo naš občutek upanja in smisla. Za premagovanje take krize je zato pomembno soočenje z realnostjo, sprejemanje omejitev ter žalovanje za izgubljenimi ideali. Le tako lahko posameznik najde mir v realnem življenju in oblikuje nove, bolj realistično utemeljene cilje.
Več o krizi srednjih let, si lahko preberete v tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava tukaj.
Viri:
- Berne, E. (1966). Principles of group treatment. Grove Press.
- Berne, E. (1972). What do you do after you say hello? The psychology of human destiny. Grove Press.
- Cohen, N. A., & Junkers, G. (2006). On loneliness and the ageing process. In Is it Too Late? (1st ed., pp. 27–39). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429476266-2
- Freund, A. M., & Ritter, J. O. (2009). Midlife crisis: a debate. Gerontology, 55(5), 582–591. https://doi.org/10.1159/000227322
- Jaques, E. (1965). Death and the mid-life crisis. The International Journal of Psychoanalysis, 46(4), 502–514.
- Montero, G. J., de Montero, A. M. C., & de Vogelfanger, L. S. (2013). Interview with Glen O. Gabbard (USA). In Updating Midlife (1st ed., pp. 93–102). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429484650-9
