Pozdravljeni,

Znasel sem se v dusevni in ljubezenski stiski. Napake, ki sem jih storil so zgleda nepopravljive, saj je rekla da bo odsla.

Zgodilo se je kar nisem pricakoval, mislil sem, da je vse OK ko je pocilo. Priznam, da sem kriv sam, saj sem bil pijanec ( doma nikoli pil, toda z druzbo nikoli nisme znal reci ne, ni bilo meje ). Doma so se zaceli perpiri, ne zaradi alkohola, ampak zaradi moje razdrezljivosti, izrekel sem tudi besede, ki so jo ponizale in jo globoko prizadele, namesto, da bi v meni imela podpornika, zaupnika, sem ravnal napacno. Tudi v zadnjih 3 letih, sem bil financno zelo na trnih nisem vedel kako bom naso druzinico pripeljal iz meseca v mesec jim nudil vse kar sem jim do sedaj. Namesto zaupanja njej sem to tlacil v sebi in tudi od tam izbruhi. Fizicno je nisen nikoli, napadel, vem pa da je z moje strani nastal psihicni pritisk. Imava 2 precudovita otroka katera izmerno ljubiva ( 5 in 7 ). Premalo sva se pogovarjala o custvih.

Pred 10 dnevi sem jo vprasal zakaj je tako hladna da opazam da je nekaj narobe. Odgovorila mi je da me zapusca. V meni se je svet sesedel. Jaz sem si par dni pred tem dal zaobljubo da bom nehal. Zato sem tudi zacel opazati stavri bolj jasno. Vem da preteklosti ne morem spremeniti, se pa lahko izbolljsam, popravim komunikacijo, postanem boljsi zaupljivejsi…toda ne vem ce je ona pripravljena. Boli me zato ker si zelim imeti druzino ki sva jo ustvarila. Ona je moja druzina, ona je moj zaupnik…od dneva ko je rekla, da me bo zapustila, ji dovolim da pocne vse kar hoce, ziviva, skupaj…tezko je prezivljati cas skupaj ker me zre bolecina srca. Otraka upam da ne sumita se nicesar, glede na to da noce spati v postelji, ampak na kavcu in pri njima v postelji cutita.

Zelim si da bi najina veza postala, boljsa, mocnejsa, pripravljen sem se pogovarjati, iti terapevtem, alkoholu sem se odpovedal, dela spremembe na sebi, zelim vse da bi ostal z svojo ljubeznijo ki sem jo izgubil, zeli si joo nazaj, bolecina srca je tezka. Ko jo gledam, ko se sprehaja po stanovanju in urejava dnevno rutino, najdem koticek kamor se umaknem, da me ne vidi in se zjokam, da bolecina malo popusti. Ljubim jo rad jo imam in veliko sem pripravljen spremeniti.

Ne vem kako dolocenim stvarem streci. Berem cedalje vec o vezah, problemih, resevanju. Samo ona je postavilaa zid pred seboj in mi je nedostopna. Ne zelim koncati veze, zelim si jo popraviti izboljsati. Zavedam se da sem jo custveno zelo prizadel in da verjetno ne more cez to, toda kako lahko pokazem, da to nisem vec stari jaz, da se spreminjam.

Vmes mi je celo omenila, da se ji sedaj zdim zaigran, ker spreminjam svoje sllabe strani, to je bil kot dolga igla cez srce, ampak sem se umaknil,brez izbruha in zagovarjanja. Ponavadi je obveljalo da je moja zadnja, beseda.

Ona verjetno isce mir, izhod…ne vem, saj v meni bolecina vedno prisotna. Ko dava otroke spat, se odpravi ven do prijateljice in hodi domov pozno ponoci. Vem, da jih v preteklosti ni imela veliko, delno tudi zaradi mene, zaupam ji da me ne vara.

Kako naprej, kaj naj storim, da moje srce ne bo jokalo, da ustvarim priloznost, da ji pokazem, da ostane, da imamo lahko lepo prihodnost, za katero sem se jaz pripravljen izboljsati in da nam bo lepo.

Trenutno sem si postavil cilje, otroka imata prioriteto, delovanje na sebi postati boljsi, ustvariti zaupajoco komunikacijo med nama, da se lahko pogovarjava o custvih, kot nekoc, da lahko ustvarjava cilje skupaj in jih preckava skupaj…LJUBIM JO IN NE BOM SE PREDAL.

Hvala za poslusanje.

Spoštovani,

v vaših besedah je zaznati veliko bolečine, krivde, strahu in iskrene ljubezni. Lahko pa razumemo ženin dvom v iskrenost in dolgoročnost vaših odločitev – v vaših besedah je zaznati malce teatralnosti, predvsem pa so vaše spremembe vedenja videti bolj posledica ženine reakcije in manj vaših avtonomnih odločitev. Alkohol in vaše vedenje v preteklosti sta rezultat globljih psiholoških procesov, zato trajne spremembe običajno oseba doseže s spremembami na teh spodnjih nivojih – recimo v okviru lastne psihoterapije – ne s ciljem, da bi žena ostala, ampak s ciljem razumeti sebe in dolgoročno spremeniti svoje vedenje.

Super ste začeli – odpoved alkoholu, umik iz konfliktov, prevzem odgovornosti brez zagovarjanja – to so konkretna dejanja. Nadaljujte. Ni jih potrebno razlagati ali jih prodajajti. Čas je tisti, ki bo pokazal, ali so spremembe zares vaše in stabilne ali bolj odvisne od ženinega vedenja. Jokati v samoti, poiskati terapevtsko pomoč zase (ne kot pogoj zanjo), se učiti regulirati svoja čustva – to je odrasla drža. Super, da otroci ostajajo vaša prioriteta, ampak spet – ne kot razlog, da bi ona ostala, temveč kot osebnostna zrelost – da ste varen in stabilen oče, ne glede na izid odnosa. Če bo ona začutila mir ob vas, ne zahteve, obstaja možnost, da se zid sčasoma zrahlja. Če ne, bo bolečina ostala dokler ne odžalujete razhoda, a boste iz nje izšli kot bolj celovita osebnost.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić