Zakaj je prepoznavanje čustev lahko izziv
Osebe z avtistično motnjo imajo pogosto težave pri prepoznavanju in razumevanju čustev – tako pri drugih kot tudi pri sebi. Razlog za to je lahko drugačen način zaznavanja socialnih informacij, osredotočenost na posamezne podrobnosti ter težave pri povezovanju celote obraza, telesne drže in konteksta situacije.
Tako kot smo opisali v članku o pomenu strukture, tudi pri učenju čustev osebe z avtistično motnjo potrebujejo jasnost, postopnost in predvidljivost.
Učenje prepoznavanja čustev s pomočjo slik
Prepoznavanje čustev lahko vadimo tako, da osebi predložimo različne slike obrazov, ona pa pove ali napiše, katero čustvo doživlja oseba na sliki. Pri tem lahko opazimo, da je oseba pogosto osredotočena le na posamezen detajl in ne na celoto obraza.
Na primer: oseba pogleda le usta na sliki in zaključi, da oseba čuti veselje, ker so usta v obliki nasmeha, čeprav je izraz obraza sicer jezen. V takem primeru jo lahko vodimo: »Res je, usta zgledajo, kot da bi bila oseba vesela. Poglejva še ostale dele obraza – kaj pa obrvi, oči, čelo?«
Na ta način pomagamo razširiti fokus in postopno povezovati posamezne obrazne značilnosti v celoto.
Ogledalo kot orodje za učenje čustev
Oseba se lahko gleda v ogledalo in z alkoholnim flomastrom nariše obraz, ko je vesela, žalostna, prestrašena, jezna ipd. Odrasla oseba jo pri tem vodi z vprašanji in usmeritvami:
- Kaj se zgodi z obrvmi?
- Kakšno je čelo?
- Kako so videti oči?
- Kaj se zgodi z usti, nosom, ličnicami, brado?
Takšna aktivnost omogoča boljše zavedanje lastnega obraza in telesnih sprememb, ki spremljajo posamezno čustvo.
Fotografije kot vizualna podpora
Osebo lahko fotografiramo, ko pokaže jezen, vesel, žalosten ali prestrašen obraz. Fotografije nato skopiramo, jih premešamo, oseba pa mora ugotoviti, katero čustvo je na posamezni fotografiji prikazala.
Zanimivo je, da mlajši otroci pri učenju čustvenega opismenjevanja pogosto ugotovijo, da na vseh fotografijah »zgledajo enako« in ne zmorejo prepoznati čustva. To kaže na to, kako zahtevno je lahko zaznavanje subtilnih razlik v obrazni mimiki in zakaj je pri tem potrebna ponavljajoča, strukturirana vaja.
Prepoznavanje čustev v vsakdanjih situacijah
Učenje prepoznavanja čustev ni omejeno le na vnaprej pripravljene dejavnosti. Svetujem, da tudi v vsakdanjih situacijah, ko sami občutite določeno čustvo (na primer jezo), osebo vodite, da skuša ugibati vaše čustvo.
Na primer:
»Poglej moj obraz. Kaj misliš, kako se počutim?«
(Počakamo na odgovor.)
»Da, jezna sem. Čelo se mi je nagubalo, obrvi so se povesile, oči so manjše. Ni mi bilo všeč, da si stikala po mojem predalu brez vprašanja.«
Na ta način osebi pomagamo povezovati obrazno mimiko, čustvo in konkretno situacijo, kar je ključno za razumevanje socialnih odnosov.
Pomen strukture tudi pri učenju čustev
Tako kot pri strukturiranju prostora, časa in nalog je tudi pri učenju čustev pomembno, da ponudimo jasno strukturo, ponavljanje in podporo. Postopnost, vizualni pripomočki in mirno vodenje omogočajo osebi z avtistično motnjo večjo varnost in boljše razumevanje notranjega ter zunanjega sveta.
