Berem teme, kjer se svetuje, da avanture niso nič škodljivega, da vsak rabi malo užitka in razvajanja, da dokler veš, da je to le avantura in ne zveza, je super priložnost. pa magari mlajši tipi s starejšimi ženskami, ali pa sodelavci itd.

Ok zdaj pa tisto kar se jaz sprašujem že nekaj časa…KAKO vam uspe imeti avanturce, krajše ali daljše, ne da se čustveno vpletete???
Oziroma če se, ali ste morda mazohisti, če veste da iz te moke ne bo kruha in uživate v trpljenju na koncu?

Ne resno me zanima…ker sama nisem sposobna imeti samo avanturc. V bistvu tudi sexat z nekom, s katerim nisem čustveno povezana, ne morem. Sem sprobala, pa je bilo podn. Pa tudi čustva sem razvila, in si še zdej ližem rane.
Je glede na to, da vsi navijate za avanture res nekaj narobe z mano??

Veš kaj pravijo – sto ljudi, sto čudi…
Po moje je vse odvisno kako močan želodec imaš za to.

Se strinjam s tem, kar je napisal Cec. Vsak pač ni za vse! Enim so adrenalinski športi nekaj samoumevnega, drugim kuhanje, tretjim avantura ne predstavlja nič posebnega. Tako da, no go, prav nič ni narobe s tabo. Na avanture gledaš z enega drugega vidika – verjetno si že v osnovi takšen karakter, svoje pa lahko dodajo tudi vplivi okolice. In pazi to: nisi edina. Ljubezen in sex ti pomenita nekaj drugega, kot ti lahko prinesejo avanture. In ne vidim prav nobenega razloga, da bi se morala zato spremeniti, prej obratno.

Seveda ni čisto nič ni narobe s teboj no go.

Tudi jaz osebno nisem tip, ki bi se spuščal v avanturice. Toda to ne pomeni, da sem proti temu, da se drugi spuščajo v avanture.
Vse je odvisno od človeka. Če se najdeta dva avanturista, ki jima gre res le za spolno rekreacijo – kaj je potem narobe? To je skoraj tako, kot če bi si pač iskal partnerja za partijo kart ali biljarda. To je pač prinesla kontracepcija in če se oba strinjata… Ali ni bolje, da se najdejo takšni ljudje med seboj in imajo svoje avanturice, kot pa da bi bili spolno zafrustrirani ali zavrti?

Po drugi strani pa smo tukaj seveda ljudje, ki damo veliko več na čustveno zvezo, ki spolnosti sploh ne rabi vključevati. Za nas bi bila takšna avanturica lahko veliko bolj naporna kot koristna. Zamisli si človeka, ki se brez kondicije poda na Triglav. Zanj bo to mučenje! Nekdo drug bo z največjim veseljem in sploh ne zadihan prišel na vrh, ta brez kondicije pa skoraj doživel infarkt. Takemu tipu človeka verjetno veliko bolj odgovarja sedeti na klopci pri Blejskem jezeru in brati knjigo – kar bi spet avanturista na smrt dolgočasilo in bi bil zafrustriran, ker mora sedeti pri miru.

Splošnega recepta pač ni in tako mora vsak zase ugotoviti, kaj mu odgovarja, seveda pa pri tem dobro paziti tudi na ostale vpletene osebe. Če se oba strinjata (in je oba to res pisano na kožo) z avanturico, tedaj ni težav. Če pa je eden avanturist, drugi pa se pač v to spusti in ni take narave, tedaj bo seveda (kot si ti omenila, da se je zgodilo tebi) ostal ob tem prazen ali celo doživel razočaranje, bolečino.

Ne,Cec,ne gre za želodec,za glavo gre.Kolk imaš “pošlihtano” v njej.

“No go”,ne vem sicer kaj ti misliš pod terminom “avantura”…je to enkratno doživetje,je to večkratno-s tem,da veš,da se iz tega ne bo razvila zveza,ali kaj tretjega.

Če gre za “enkratno uporabo”,predvidevam,da se to zgodi na podlagi trenutnega naboja privlačnosti,strasti,nečesa,kar se “kuri” cel večer,npr,in konča z realizacijo.V obojestransko zadovoljstvo in z vedenjem,da je bilo to zgolj “igra”.

Lahko pa si z nekom izključno zaradi zadovoljevanja obojestranskih interesov ali potreb.Verjamem,da gre v tem primeru vseeno za vpletenost čustev…sicer ne tako močnih in tako “čistih”,pač pa za simpatijo,razumevanje in vedenje,zakaj ne eden in ne drugi ne želita trajnejše veze.

Obe varianti se mi zdita dost pošteni in vsekakor bistveno manj boleči,kot laganje in pretvarjanje.Se pa seveda spuščajo v to taki,ki pač ločujejo…hm,bi rekla “življenske nianse” in jim življenje ni le črno-belo.

Pa ne razumet,da mislim,da je zdaj s tabo kaj narobe.Ti imaš pač drugačna pričakovanja,drugačne moralne vrednote,drugače se čustveno odzivaš,itd.
Tebi vsekakor ni potrebno na MON-u spraševat,al se spustit v avanturo ali ne,ker imaš pač te stvari “pošlihtane” v glavi:to ni zate in konec.

A, seveda, samo Cec je to malo lepše napisal. V celoti se strinjam s teboj. Avanturizem je pač za nekoga adrenalin, za drugega moralno sporna zadeva, zame tudi. In če gre za seks brez čustev, je to zame prostitucija, tam pa že res moraš imeti dober želodec. No, iz tega izhajajo vse izpeljanke, tudi stvar debate, tako da upam da ne bo to narobe razumljeno.

Na tem področju res nimam ne vem kakšnih izkušenj, mislim pa, da se v večini teh primerov vsaj en sčasoma “preveč” naveže na drugega. In pol se konča.

Verjetno pa pri enih za nek določen cajt to čisto funkcionira, odvisno katere potrebe vse želijo zadovoljiti. Če samo seksualne, pol fino, če pa hočeš zadovoljiti tudi potrebo po čustveni bližini, globlji intimi … tvoj posteljni prijatelj pa ne, pol pa ni fino.

No, no, no…
Neka prijateljica me je še v študijskih časih vprašala (pa je s tem stavkom vse rada šokirala, tako da nisem bil edini): “S kom pa ti najraje masturbiraš?”

S tem je seveda mislila na seks, kot masturbacijo v paru, saj velikokrat nek mehanski seks res ni veliko drugačen od samozadovoljevanja (tako za moške kot za ženske) in tak seks je lahko tudi prostitucija.

Da se razumemo (pa bo to slišati zelo šovinistično), če ti žena ne očisti in zlika obleke, si jo lahko sam. Če si je sam ne znaš, ona pa ti je noče, jo boš pač nesel v čistilnico in plačal za to.

Vem, banalno se sliši prostitucijo enačit z nečim tako enostavnim kot je kemična čistilnica, toda marsikateri moški (in tudi ženska) bi še danes trdil, da je pranje in likanje moževih oblek dolžnost žene – ravno tako, kot bi cel kup ljudi na seks v zakonu še vedno gledal kot na zakonsko obvezo (in s tem celo dovoljeval znotrajzakonsko posilstvo – ko se možu zahoče imeti ženo, njej pa ni – samo zato ker sta poročena, mu to še ne da pravice, da si jo vzame kdaj hoče).

Vendar sedaj že zahajam stran od teme, glede katere se v bistvu vsi strinjamo – vsak po svoji presoji, in jaz bi še dodal, brez obsojanja drugih, če je njihova presoja drugačna.

Na tvoje vprasanje,kako lahko imate avanture,brez custev,bi samo rekla nato,da obstajajo avanture brez custev,ki ne obstajajo dolgo,so kratke,avanture ,ki pa temeljijo na custvih bilo kaksni so,pa lahko dalje trajajoci.Problemi se pojavijo,ko clovek zacne pricakovat od drugega,da bo ta zadovoljil njegove potrebe,pa mogoce postane possesiven,mogoce se ljubosumen,potem se zalostno konca ta avantura in je bridki konec.

Ce je to ljubezen bi rekla ne.Vedno ko clovek zacne pricakovat,da ga drugi osreci,je na strani poti.Zato dosti ljudi ni sposobnih za avanture,ker takoj nekaj pricakujejo in to vodi v pogubo,ceprav bi se mogoce lahko ta odnos razvil v kaj lepega,ter trajajocega.Tako pa ostane pri avanturi in to dostikrat z grenkim okusom.

Moj motto je “zivet ter pustiti zivet”Da pa avanture niso nic kaj slabega,ce se z tem clovekom razumes,tudi na telesni ravni.
Vsak sam mora vedet,kako lahko z cem zivi ter koliko je sposoben dat.

Imela sem affero,ki moram rect,mi ni nic vzela,dala pa mi je mojo osebno svobodo,mirne zivce,ter medsebojno iskrenost.Tudi iskrenost na tej ravni je nekaj zelo dobrega,seveda moras resnico prenest.Ampak ,ce temelji na obeh straneh je to povsem nekaj drugega.

Dobeden ne hlini neke lazne ljubezni,dobeden se ne spreneveda bit nekaj,kaj ni,ampak si to kaj si.
Ce pomislim nazaj moram rect,da sem bila zadovoljna v tem casu,bila sem jaz.In sedaj mislim,da sem tega cloveka imela najbolj rada,ter mi manjka,in mislim,da je to bila najverjetneje ljubezen.Imela sva se rada,lepo nama je bilo,pogovarjala sva se,se spostovala,skupaj hodla ven.

Moram rect k temu,da sva oba zrelega ,zdravega razmisljanja,samo brez pricakovanja.Vsak dela sam na sebi.Zal je moral zapustiti kraj zaradi dela,tako,da sedaj nimava vec stikov razen prek telefona.

Vsak zivi svoje zivljenje naprej,ter se posveca sebi.Imela sva affero,oba samska 3 leta,nikoli nisva bozica skupaj prezivela ali pa novega leta,ampak zame je prejsnjo leto bilo prvic,da sem ga prezivela sama.

Sedaj vem,da sem tega moskega najbolj imela rada ter imam rada.Sva si zelo razlicna po znacajih,karakterju.
Jaz sem intelektualka,sem umetnica,v takem krogu se tudi gibam,ker je to moje zivljenje,kaj hocem.On je povsem navaden clovek,preprosti,cist preprosti poklic.
Jaz se hocem ucit vedno naprej v svojem zivljenju,ta krog v katerem se gibljem,kaj delam,dajem predavanja,igram klavir,ki ga tudi instruiram.On ima rad vse preprosto,nima pojma o mojem svetu,ker ga ne zivi ter ne cuti,jaz njegovega tudi ne.

Jaz imam rada intelektualne ljudi okrog sebe,ko se pogovarjamo o vsem mogocem,on pa cisto preproste,ki se ne pogovarjajo,ampak zivijo.

Seveda sva se dostikrat sprla zaradi tega,ker drug drugega nisva razumela na koncu pa je prevladala najina strast,ki sva ja cutla.

Dosti sem se naucila predvsem od njegovega sveta,on od mojega.Nacin gledanja ali zivljenja skupaj ni mogocen,ker imava vsak zase drugacne predstave.Na zacetku najinega spoznavanja mi je rekel,da hoce bit z mano,da se porociva,rekla sem “ne”ne gre ne morem,vsak zivi v svojem svetu,ter nocem,da bi zaradi mene opustil njegovo zivljenje,ter sanje samo zaradi mene.Ter tudi jaz nisem pripravljena zivet zivljenje,ki ni moje,ter bova tako obadva nesrecna.
Zatem sva se 3 leta obcasno dobivala,nic ljubosumnih vprasanj,pogovarjala sva se o nama,ter se imela lepo.
Ter vedno sem vedela,da za paar dni,zivi vsaki svoje zivljenje naprej.

Zivim svoje zivljenje,delam ,kaj mi ugaja,vendar vedno bolj opazam,da sem ga zacela pogresat.Moskega,ki nikoli ni bil moj,ter ne bo.Njega ne morem imet,ne zelim pa dobenega drugega.Zdi se mi,da sva bila skupaj,pa nedalec vstran od drug drugega,sedaj vem,nikoli si nisva pripadala,mislim,pa da naju je vedno gor drzala misel vedet,da je drugi nekje,ki misli nate.

Vem,samo misel nanj mi polepsa dan,da se spomnim nanj,ter mu zelim najboljse,to mi pomaga,da svoje zivljenje,ter probleme,lazje jemljem.
Vem,da me ima rad,ter jaz ga imam rada.Ceprav nisva suznja eden drugega,sva svobodna cloveka,mislim,da se zaradi tega imava rada.

Zaradi tega,na tvoje vprasanje nazaj,kako lahko imate avanture?je mozno,samo od vsakega posameznika odvisno.On je,ki ga bom vedno imela rada,ceprav ne bova skup,pa po drugi strani sva za vecno skupaj.Mogoce je tezko razumljivo,ampak obstaja,to ne pomeni,da on nima druge zenske,ali pa jaz drugega,vem samo eno,da njega ljubim,taksnega kot je,ter zaradi tega,ker je drugacen,ga ljubim.In z tem obcutkom zivim z nasmejanim obrazom naprej,ter se poglljabljam v moje delo,moje prijatelje,ter zivim zadovoljno zivljenje.Ter zelim,da ga tudi on zivi.
Obstaja ljubezen na vec nacinov,in dostikrat obstane samo ta,ki ne zahteva spremenitve,ampak obstaja v vsej tej razlicnosti,ter spostovanju eden do drugega.Seveda je tezko,sedaj vem,da mi pomeni najvec na svetu,ker me je taksno sprejemal kot sem,pa tudi jaz njega.Ne vem,ce se bom vezala na drugo osebo,se da vse zgodit,z katerim bova gojila podobne interese.
Vem samo nekaj,sem sposobna it v vezo,ki me na neki nacin osrecuje,vem pa tudi nekaj,da bo on ta oseba,ki mi je najbolj blizu.

Ga pogresam,ter zelim,zelim si samo,da je srecen.Midva skupaj ne bi bila,vse bi se poruslo,vsak svoje cilje ter vrednote izgubit,mislim,da to ni ljubezen.Sedaj nisva skupaj,ampak obstaja ljubezen,ki nic ne zahteva,ter ljubi cloveka,taksnega kot je.To sem ti napisala na tvoje vprasanje,vedi zivljenje je odvisno od vsakega posameznika,kako ,ga zivis,vsak clovek kuje sam svojo sreco.Moja sreca je,da ga poznam,in da ga toliko casa lahko vprasam,ce je srecen,ker mu zelim najbolj na svetu,da je.
Sem opisala svojo zgodbo,morala sem,ter vsakemu priporocAm samo,da pogleda v samega sebe,ker ni dobrega ter ne slabega,vazno je,kako je clovek sam sposoben jemat,ter dajat.Vse lezi na enem vsakem,razumet je eno,drugo delat,obsojat pa spet nekaj drugega.Spostovat se treba,ter na sebi delat,z tem spostujes tudi drugega.Veliko srece zelim….

Anela, lahko,dodam, da imaš prav…..nejtežje je pa, ko spoznaš svoje napake in jih popravljaš, a če se jih že zavedaš, je to napredek, če bi vsi imeli čas samo zase in ne za druge, ne bi bilo tako, kot je!!!

kaj se tice avantur,sem tudi jaz mislila,da nisem sposobna.Sem se zmotla,sem bila sposobna,imet avanturo,brez nekaksne ljubezni,bila je simpatija,ampak ker sva si bila tako razlicna,je bilo zame jasno,da nekaksne veze ne bo.

Ni dolgo trajala,ampak sem videla,da gre,da je imelo tudi nekaj dobrih stvari.Seveda ni bilo to,kar bi si zelela.Samo opazla sem pri sama sebi,da je mozno imet razmerje z nekom,katerega ne ljubis,ampak si ga telesno zelis.In da sta to dve stvari,ki locujejo eno od drugega.Kje je razlika,ce zenska spi z moskim prvi dan,ali drugi dan,ter iz tega nastane veza,ki traja leta mogoce,ter ena druga pri kateri ostane pri tem.

Mislim,da dobenega cloveka ni mozno ljubit,v fazi spoznavanja,ker ga ne poznas.Mislim,da zacnes cloveka ljubit,ko ga poznas ter ga sprejemas taksnega kot je.Ljubezen raste in za ljubezen je potrebno zaupanje,ki pride scasoma.

Zato mislim,da si marsikatere zenske mogoce lazejo same sebi,ce recejo,da tega niso sposobne.Moski hlini ljubezen,ter pretvarja da je ljubezen,da zensko dobi v posteljo,zenska gre v posteljo z moskim,ker misli,da bo ljubljena.Ljubezen pa spolnost,pa mislim,sta dva razlicna pojma,ki nimata ne z enim ne z drugim veze.

Mislim,da zenske niso boljse,ki takoj spijo z moskim,ki ga ne poznajo,pa se razvije veza,ene druge pa ostanejo pri tem.Mislim,da je vcasih boljse pri tem ostat ter se ne zadovoljit z tem prvim.Moje misljenje je kot zenska,da se vecina zensk prikazuje moskim,kot da smo svetnice,spimo samo z moskimi,ki njih imamo radi,samo z ljubeznijo.Saj smo drugacne,ter to sliko dajemo moskim,ki ni realna,ter ni resnica.

Imam eno vprasanje,katera zenska je spoznala moskega,pa je sla z njim komaj cez paar mesecev v posteljo,ko si je bila sigurna,da ga ljubi,ko ga je boljse spoznala?Tista lahko rece,da brez ljubezni ne gre v posteljo?
Jaz osebno,tako naredim,ce vidim,da mi je clovek mogoce bolj vreden,da ga boljse spoznam,ter lahko bi se razvilo vec iz tega,me ne bo dobil v posteljo.

Ampak cakam,ker tako vidim,ce je res ogret zame,zame kot osebo,takrat bo pocakal.Ce pa mu je samo do spolnosti ne pa do mene same,pa se to potem takoj vidi.
Zato pa delam razliko,lahko imam avanturo,ki njo lahko locim.Ter stojim k temu,da sta to dva pojma.Moskemu svetu kazemo lazno stran zenske,ne vem,mogoce zarad tega,ker mislimo,da jo moski zeli slisat,samo ni resnica.

Tudi me zenske nismo toliko drugacne od moskih,res bolj custvene mogoce,da takoj nekaj pricakujemo.Najboljsi primerek,”JAZ LAHKO;SAMO SPIM Z MOSKIM;KI GA IMAM RADA”vPRASAM SE SAMO;zakaj toliko zensk spi z moskim,ce ne prvi dan,drugi dan,ali pa dva tedna ali tri,ker rad imas lahko samo nekoga,ko ga poznas,ki se razvija.Vsekakor pa ne,ko cloveka ne poznas.Mislim,da je tu velika dilema,sam sebi metat pesek v oci.

Prebrala sem tudi zgodbo od anele.Moram rect,da se mi zdi odraslo misljenje,mogoce tudi malo zalostno.Da clovek spozna,da je ta clovek,pravzaprav bil verjetno ta pravi,ampak razlicnost med njima,ni bila zmozna skupaj zazivet.Ampak verjamem v to,anela,da ga imas rada.Saj clovek,ki ti pusti dihat,ter te sprejema taksnega kot si,ta clovek te ljubi.

Ker vecina ljudi poskusa partnerja spremenit,da bi tako deloval,kot samemu pase,ter da bi te ta partner osrecil,ter dopolnil praznino,ki samemu sebi manjka,namesto,da bi to vsak clovek poskusal sam pri sebi najt.

Moram rect,da me je malo ganilo,ker sem se nase spomnila,ter spoznala,da se bom vnaprej iskala cloveka,ko se bova spostovala,ter imela rada,taksan kot sva.Lep pozdrav vsem…

Anela, želim si pisati s teboj. Ali ti lahko dam gsm številko, da mi pošlješ mail na katerega bi ti pisala?
Moja zgodba je zelo podobna tvoji, vendar jaz zaradi tega tako težko živim. Rada bi kontaktirala s teboj. Hvala