Živijo, sem kužika Ajra, stara 7 let. Sem zelo vesel in radoveden kuža. Najraje se igram – doma z igračkami, ki mi jih z veseljem mečejo moji človeški prijatelji, zunaj pa rada grizem storže in nosim palčke.
Na sprehodih tudi rada vohljam, ne predstavljate si, koliko zanimivih vonjev je tam. Sprehodi z mojimi človeškimi prijatelji so ena mojih najljubših stvari na svetu. Takrat sem res prav zares pasje zadovoljna.
Ampak … ne vedno.
Pozimi se svet zame spremeni. Takrat se dogaja nekaj, česar se bojim bolj kot česarkoli drugega. Nekaj, kar glasno poči.
Ob pokanju mi srce začne razbijati, noge se mi tresejo, včasih mi postane tako slabo, da bruham, in včasih prav težko diham.
Ne razumem, zakaj se to dogaja. Ne vidim nevarnosti, pa je vseeno. Strah me je.
Prvič sem to doživela, ko sem bila stara komaj štiri mesece. Bilo je moje prvo novo leto. Bila sem še majhna kepica, ki je šele spoznavala svet, ko je nenadoma začelo pokati na vse strani. Glasno, nepričakovano, povsod. Takrat me je bilo tako strah, kot me ni bilo še nikoli prej. Tisti strah je ostal z mano. Zaradi njega se mi je zima zamerila.
Od takrat naprej, ko se dnevi začnejo krajšati in noči daljšati, ne maram več hoditi na večerne sprehode. Moji človeški prijatelji me komaj prepričajo, da grem ven, pa še to grem samo toliko, da se polulam, potem pa brž domov. Ko sem zunaj, sem ves čas napeta. Na preži. Poslušam. Čakam. Sprašujem se, kdaj bo spet počilo. Kdaj bo svet spet postal nevaren.
Včasih se zgodi, da se vendarle malo sprostim, pozabim na strah, veselo vohljam in uživam v sprehodu. Takrat se počutim skoraj tako kot nekoč. In potem … pok. Spet nevarnost? Kam se lahko skrijem? Strah me je, panično začnem iskati pot na varno – pot domov.
Ko končno pridem notri, si rečem, da v temi res ne grem več ven. Ker tam zunaj preveč boli.
Zadnja leta je še huje. Pogosto poka že oktobra, včasih celo sredi popoldneva, ko se otroci vračajo iz šole. Takrat sploh ne razumem več, kaj se dogaja s tem svetom, zakaj je postal tako nevaren. Najhuje pa je seveda okoli novega leta, ko poka skoraj ves čas in to cel dan. Takrat si ne upam na sprehod, ne morem opraviti svojih pasjih opravkov, predvsem pa ne morem biti mirna. Ves čas se skrivam, včasih v kopalnici skočim kar v banjo, včasih zlezem pod kovter. Tudi, če me moji človeški prijatelji pri tem božajo, me ni kaj dosti manj strah: še zmeraj se tresem, bruham in težko diham. Zaradi vsega tega sem postala tako prestrašena, da se zdrznem že ob vsakem malo glasnejšem zvoku, ki spominja na pok.
Vem, da so nekaterim ljudem poki zabavni. Ampak zame in za mnoge druge kužke, mucke, ptice in divje živali so zelo strašljivi. Ne razumemo jih. Ne vemo, da so “samo za zabavo”. Čutimo le strah.
Zato vas lepo prosim – otroke in starše – pomislite na nas. Na kužke, ki se tresemo in skrivamo, ter živali, ki v paniki bežijo, in na vsa mala bitja, ki si želijo le miru. Novo leto lahko praznujemo tudi drugače. Z objemi, toplimi besedami, smehom in lučkami, ki ne pokajo.
Vaša, Ajra
