Zaključki so pomembni, je v svoji zadnji kolumni za The Guardian poudarila psihoterapevtka Moya Sarner iz Britanske nacionalne zdravstvene služba (NHS). Preberite povzetek zadnje kolumne za The Guardian, zakaj meni, da je tako pomembno, da ostanemo in zaključimo, namesto da bi zbežali stran.
Včasih lahko prav to, da zmanjkuje časa, omogoči, da začutimo in izrečemo tisto, česar prej ni bilo mogoče. Konci lahko povabijo intimnost, resničnost in žalovanje, ki se nekaterim zdijo preveč siloviti. Ni neobičajno, da pacienti govorijo o tem, da bi odnehali, ali pa izpustijo zadnje srečanje – ga razglasijo za izgubo časa, želijo zapustiti prostor še pred koncem. Vendar je zaključek ena najpomembnejših izkušenj dobre psihoterapije; priložnost, da preživimo izgubo in žalujemo. Priložnost, da občutimo razočaranje in jezo zaradi neizpolnjenih želja in potreb. Da v besede oblikujemo resnična čustva zapuščenosti in hvaležnosti ter nevednosti in obupa, ki spremljajo konec nečesa, kar je bilo pomembno, in česar se želimo oklepati.
Če preskočite konec, okradete sami sebe.
Moj oče je umrl, ko je bila moja hči stara devet tednov. V bolnišnici, ko smo vedeli, da mu ni ostalo več veliko časa, mi je rekel, da mu je žal, ker je vsem zapravljal čas. Zame je bil to električen, prelomni trenutek. Rekla sem mu, da tega časa ne smemo zapraviti. Da je to zadnje poglavje njegovega življenja lahko eno najbolj smiselnih. Da smo izjemno privilegirani, ker ta čas sploh imamo, in da mora razmisliti, kako ga želi preživeti – katere pogovore še mora opraviti.
Do tega pogovora je sploh lahko prišlo, zaradi nečesa, kar mi je rekla moja psihoanalitičarka. V bolnišnico nisem želela iti. Hotela sem biti doma z dojenčico – jo dojiti, previjati, dremati. Nisem hotela zapustiti hiše, kaj šele iti na oddelek, kamor dojenčki niso imeli vstopa. Toda moja psihoanalitičarka je izrekla resnico, ki so jo videli vsi, razen mene, ker se nisem zmogla obrniti proti njej: “Tvoj oče umira.” Dokler ni bilo izrečeno, je bilo neznosno – in hkrati je bilo to točno tisto, kar sem morala slišati, da sem sploh lahko stopila v sobo.
Nato je nekako postalo mogoče, da so očetovo posteljo odpeljali z oddelka, kjer dojenčki niso bili dovoljeni, na notranje dvorišče, kjer sem lahko svojo novorojenko pripeljala k njenemu dedku. Ona je jokala, on ji je pel. Opravil je svoje zadnje telefonske klice. Jaz sem jo dojila na klopi ob njegovi postelji. Sonce je sijalo, zrak je bil hladen in svež, po njegovih odejah so se risale sence listja. Nismo veliko govorili; bil je drugačen pogovor. Ta spomin je boleč in lep hkrati in je eden mojih najbolj dragocenih trenutkov z očetom. Bil je dar.
Imeli smo srečo; moj oče je imel “dobro smrt”. Preselili so ga v hospic in stala sem ob njegovi postelji skupaj s hčerko, mamo in našo rabinko. Ko je rabinka molila tihe molitve, so znane hebrejske besede očetovo težko dihanje umirile v nežen, enakomeren ritem in hčerko zazibale v spanec v mojem naročju. Vedela sem, da je smrt blizu, in vame se je prikradel strah: “Ali bo to škodovalo mojemu otroku, da je tako zgodaj v življenju tako blizu smrti? Bi morala zapustiti sobo?“
V odgovor sem v sebi začutila globoko čustveno razumevanje, za katerega mislim, da je raslo v meni skozi leta obupnega bega pred lastnimi občutki, nato pa skozi leta, ko sem jih v psihoanalizi začela prepoznavati. Razumela sem: ne, to ne bo škodovalo ne njej ne meni; to se zdaj dogaja vsem nam in v sobi moramo ostati. Vedela sem, da bo to mirna smrt, pomemben trenutek v našem življenju, in da bo lahko sama prisotnost hčerko oblikovala na globoke načine, ki jih nikoli ne bomo poznali. Ni mi je bilo treba zaščititi pred tem koncem ali pred občutki, ki so ga spremljali – vse to bo postalo del nje. In del mene.
To, da sem ostala v tisti sobi, mi je pomagalo spoznati, da je, čeprav je bil začetek mojega materinstva tako težak, je moj. Moj konec – in moj začetek. To sem morala zapisati v svoji zadnji kolumni in to lahko storim le zato, ker vem, da je moj čas omejen in da želim povedati tisto, kar je najpomembnejše.
Ne zapuščajte sobe – pa naj bo to terapevtska soba, vaš um ali vaše lastno življenje. Gre za to, kako zares živeti življenje, da naš čas ne bo zapravljen.
Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzpostavljanju odnosov z otroki na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica.
Vir: The Guardian, Endings are hard, but facing them helps us to heal. Dostopno na: https://www.theguardian.com/lifeandstyle/2025/dec/15/endings-heal-stay-in-room-in-moment. Zadnji dostop: December 2025
Med.Over.Net že 25 let pomaga ljudem z zaupanja vrednimi informacijami in podporo skupnosti.
TUKAJ preverite, kako lahko postanete del te zgodbe.
