Medicinska sestra, v članku navedena le kot Laura M, je petnajst let delala na področju paliativne oskrbe, kjer je spremljala ljudi v času, ko so se poslavljali od tega življenja, poroča Daily Mail. Pravi, da je bila njena vloga v njihovih zadnjih trenutkih mnogo več kot skrb za udobje in izpolnjevanje dokumentacije — predvsem je poslušala. Začela je zapisovati njihove strahove, sanje, razmišljanja in obžalovanja ter ugotovila, da jih je mogoče strniti v približno sedem tem.
Njeni zapiski razkrivajo nekaj hkrati pretresljivega in spodbudnega: večina ljudi se ne boji smrti. Bojijo se tega, da niso zares živeli.
“Moral bi ljubiti več — in drugače”
Eden od primerov, ki Lauri najbolj ostaja v spominu, je zgodba 92-letnega Georgea, veterana druge svetovne vojne, ki s svojim bratom ni govoril štiri desetletja. Čeprav razlog njunega spora ni znan, je Laura dobro zapomnila njegove besede: “Zmagal sem prepir — a izgubil življenje.“
Nihče ne umre z željo, da bi bil bolj trd ali nepopustljiv. Obžalujejo trenutke, ko niso izbrali prijaznosti.
“Srečo sem hranil za kasneje — vendar to kasneje nikoli ni prišlo”
Laura navaja upokojenega inženirja, ki ji je dejal: “Tako me je bilo strah revščine, da sem postal bogat v strahu.” Umrl je tri mesece po upokojitvi. Prihrankov, ki jih je zbiral vse življenje, ni nikoli zares izkoristil.
“Vsi prelagamo srečo: bom po napredovanju, po selitvi, po naslednjem mejniku … A življenje ne spoštuje teh časovnih okvirjev.” Veselje naj bo naše izhodišče — ne nagrada.
“Odpuščanje me je osvobodilo bolj kot kisik”
Za nekatere ljudi je zamera življenjski slog; jeza je gorivo njihovega vsakdanjega življenja. Toda Laura je opazila, da se ob soočenju s smrtjo odpuščanje pogosto zdi lažje. Imela je eno umirajočo pacientko, ki se je odločila odpustiti svojemu odtujenemu sinu, ker “ni mogla umreti jezna” – in umrla je le pol ure po njuni nepričakovani spravi.
Neodpuščanje ne kaznuje drugih — zastruplja tebe.
“Najlepše stvari v življenju so bile zastonj — in preveč smo zaposleni, da bi jih opazili”
Laura je opazila, da ljudje v zadnjih trenutkih ne razmišljajo o dosežkih ali materialnih dobrinah. “Ljudje so govorili, da bodo pogrešali vonj dežja, petje ptic in dihanje njihovega psa zjutraj.”
Nekoč ji je en direktor rekel: “Zamenjal sem ‘biti zaposlen’ z ‘biti živ’.“
“Najtežja stvar, ki jo nosimo, je obžalovanje”
Veliko starejših ljudi pravi, da je bolje obžalovati stvari, ki si jih naredil, kot tiste, ki jih nisi. To potrjujejo tudi Laurine izkušnje. Čeprav je težko stopiti iz cone udobja, iskati nove priložnosti ali se podati v neznano, so ravno vprašanja »kaj, če…« na koncu življenja povezana z obžalovanji.
Eden od pacientov ji je dejal: “Nisem obžaloval neuspeha — obžaloval sem, da se nikoli nisem sploh prijavil na avdicijo.“
Največje darilo, ki ga lahko daš, je prisotnost
Čeprav bi marsikdo pomislil, da je najbolj žalostni zvok v hospicu enakomerno piskanje monitorja, Laura trdi, da je to “vibriranje telefona poleg praznega stola.” Nek oče ji je povedal, da ga je najbolj bolelo, da ni posvečal dovolj pozornosti svojim najdražjim, čeprav so bili pod isto streho.
Rekel je: “Vedno sem bil nekje drugje — tudi ko sem bil doma.“
Mir pride, ko se nehaš pretvarjati
Zadnje pogosto obžalovanje, ki ga je Laura opazila, je, da ljudje veliko življenja preživijo v pretvarjanju — igrajo različice sebe, kakršne mislijo, da bi morali biti.
Spominja se ženske, ki si je snela lasuljo in rekla: “Končno sem se nehala pretvarjati.“
Vir: Daily Mail, Hospice nurse who has watched hundreds of people die reveals seven of the most common regrets. Dostopno na: https://www.dailymail.co.uk/health/article-15309311/Hospice-nurse-watched-hundreds-people-die-reveals-seven-common-regrets.html. Zadnji dostop: December 2025
