Slovenija je pred odločilnim glasovanjem o Zakonu o psihoterapevtski dejavnosti – zakonu, ki bi prvič sistemsko uredil, kdo je lahko psihoterapevt, kakšna izobrazba je potrebna in omogočil dostopno, javno financirano psihoterapevtsko pomoč za ljudi v duševni stiski.
Na eni strani psihiatri opozarjajo, da zakon po njihovem mnenju “ruši obstoječi sistem”. Na drugi strani uporabniki storitev s področja duševnega zdravja, šole, društva za duševno zdravje in zagovorniki opozarjajo, da obstoječi sistem že zdaj ne deluje in ljudje zaradi tega ostajajo brez pomoči.
Kot kaže, je prav ta razpoka med sistemom in realnostjo jedro spora.
Stališče Združenja psihiatrov: Zakon naj bi rušil obstoječi sistem
Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu, ki ga zastopa predsednik, prof. dr. Peter Pregelj, dr. med., je včeraj sporočilo, da nasprotuje sprejemu zakona. Njihovi ključni poudarki so:
Psihoterapija naj ostane del zdravstvenega sistema
Menijo, da psihoterapija kot metoda zdravljenja zahteva diagnostiko, poznavanje psihopatologije in delo v kliničnem okolju. Zato naj bi bila primerna le kot nadgradnja zdravstvene izobrazbe in ne kot samostojen poklic.
Zakon naj bi “nevarno znižal standarde“
Psihiatri opozarjajo, da bi zakon omogočal delo ljudem »s teoretičnim znanjem brez kliničnih izkušenj«.
Zakon naj bi pomenil “psihiatriacijo družbe“
Po njihovem mnenju bi vse oblike psihoterapije postale zdravstvena dejavnost, vsi uporabniki pa bi bili obravnavani kot pacienti.
Zavzemajo se za ureditev svetovalnega dela zunaj zdravstva
Želijo si zakona, ki bi urejal svetovanje izven zdravstva, ne pa psihoterapije kot samostojne poklicne poti.
Pogled psihiatrov je jasen: psihoterapijo naj izvaja predvsem zdravstvo, v okrilju obstoječih struktur.
Podobno stališče delijo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije: “Če poslanci premorejo vsaj minimalno mero odgovornosti, zakona, ki pod krinko skrbi za ljudi v resnici ogroža njihovo varnost, ne bodo podprli.“
Na novinarski konferenci, ki so jo organizirali, so predstavniki zdravstvene stroke, klinične psihologije, pediatrije, psihiatrije, nevrologije ter predstavniki bolnikov bili enotni, da je predlagani Zakon strokovno neprimeren, nevaren in škodljiv za najbolj ranljive bolnike.
Izr. prof. dr. Dejan Georgiev, dr. med., spec. nevrologije je ob tem navedel konkreten primer: “Oseba z osebnostnimi spremembami bi lahko bila obravnavana kot žrtev partnerskih težav, v resnici pa ima možganski tumor. Psihoterapevt brez kliničnega znanja tega ne bo prepoznal. Ko pride do diagnoze, je lahko že prepozno.“
Psihoterapijo nujno potrebujemo
Neodvisno od psihiatrov in kliničnih psihologov so javnost včeraj nagovorili tudi različni predstavniki. Uporabniki in strokovnjaki, ki se srečujejo z ljudmi, ki psihiatrijo potrebujejo, pravijo: “Sistem ne deluje. Ljudje čakajo leta. Mi nujno potrebujemo dostopno psihoterapijo.”
Upajo, da bodo z obširnimi in izčrpnimi argumenti prepričali poslance, naj vendarle podprejo zakon in prispevajo k reševanju ključnih problemov:
Slovenija še vedno nima jasne opredelitve, kdo sploh je psihoterapevt
To pomeni, da lahko svoje storitve ponuja vsak – tudi ljudje brez ustrezne izobrazbe. Opozarjajo, da so bili uporabniki že večkrat izpostavljeni nevarnim praksam.
Čakalne vrste v javnem zdravstvu so predolge
Mnogi mesece ali leta ne pridejo do pomoči. Ko stiska napreduje, je pogosto že prepozno.
Trenutni sistem preveč temelji na zdravilih
Svetovalci na področju duševnega zdravja opozarjajo, da se ljudem prepogosto predpisujejo antidepresivi brez psihoterapevtske podpore, ki bi naslovila tudi vzroke težav.
Psihoterapija je trenutno dostopna le tistim, ki jo lahko plačajo
Predstavnik Društva Altra poročajo, da invalidi, brezposelni, dijaki, študenti, ljudje z minimalno plačo nimajo dostopa do psihoterapije. Zakon bi prvič omogočil brezplačno poklicno psihoterapijo.
Tudi šole potrebujejo pomoč
Predstavnica učiteljev opozarja na izgorelost, medvrstniško nasilje in porast stisk med mladimi. Meni, da bi psihoterapevtska podpora razbremenila šole in družine.
“Hiter dostop do psihoterapevtske pomoči v obliki tako terapevtskega pogovora, kot delavnic – bi lahko mladim pomagal pri soočanju z naraščajočimi izzivi, kot so: nizka samopodoba, prekomerna raba zaslonov, debelost, medvrstniško nasilje, visoka pričakovanja, vzgojne in učne težave. Učitelji vsak dan delamo z otroki in mladostniki in vidimo njihove naraščajoče stiske.”
Bojana Pustinek, učiteljica in predstavnica Iniciative za zdrave odnose v šolah
Poudarek podpornikov zakona je enoten: zdravstveni sistem ne zmore pokrivati področja duševnega zdravja in zakon je priložnost, da se ljudem omogoči pravočasno pomoč.
Ključni razkorak: različna razumevanja psihoterapije
Če pogledamo izjav in argumente na obeh straneh, je jasno: psihiatri psihoterapijo razumejo kot zdravljenje, ki mora ostati izključno medicinski proces. Uporabniki psihoterapijo razumejo kot dostopno, pogovorno, svetovalno strokovno pomoč, ki dopolnjuje zdravstvo in nikakor ne nadomešča psihiatrije.
Prav tu se zapleta že več let: psihiatri in zdravniki se bojijo razpada sistema, uporabniki se soočajo z realnostjo sistema, ki je v praksi že razpadel.
Ali zakon ruši sistem ali rešuje ljudi
Psihiatri opozarjajo na nevarnosti za stroko. A številni drugi deležniki opozarjajo na nevarnost, ki se dogaja že danes:
- otroci in mladi več mesecev čakajo na prvo obravnavo,
- stiske se poglabljajo,
- starši ne vedo, kam se obrniti,
- ljudje iščejo pomoč pri nepreverjenih izvajalcih,
- zdravstveni sistem je preobremenjen.
Ko enkrat prisluhneš obema stranema, dobiš občutek, da se spor dogaja predvsem na ravni institucij – medtem ko ljudje v stiski živijo povsem drugo realnost.
“Če tega zakona ne bo, bo v Sloveniji še vedno vladal kaos že glede izbire tovrstne pomoči.”
Tilen Recko, predsednik Društva Altra
Slovenija je pred pomembno odločitvijo. Glasovanje o Zakonu o psihoterapiji ni le vprašanje stroke. Je tudi vprašanje dostopnosti, varnosti in realne pomoči za ljudi, ki danes sistemsko obstanejo pred zaprtimi vrati. Psihiatri svarijo pred sistemskimi spremembami, uporabniki opozarjajo, da brez njih mnogi sploh ne pridejo do pomoči.
Ne glede na spor je jasno: duševno zdravje potrebuje rešitev, ne ponovnega prelaganja odločitev.
