kot v naslovi pravim, neplanirano sem noseca pri 45 letih. Sem v 8 tednu in razmišljam o splavu. S partnerjem imava dva otroka, planiranje družine sva stem zaključila. Nosecnost je veliko presenečenje, saj jih naj ne mogla imeti naravno. Sva pa v dvomih, racionalna je prava odločitev splav, (veliki strah pred boleznimi, za otroka s sindromi sva odločena da bi 100% splavila, prav tako nisem jemala folne kisline  do 7 tedna, ko sem zvedla za nosecnost). Emocionalno pa ne moreva narediti splava. ČE je kdo se podobno odločal, kako ste se odločili? Obžalujete otroka, ker imeti najstnika pri 60 v puberti se težko predstvljava.  Ali obžalujete splav?

Spoštovani,

iz zapisa je videti, da zelo zrelo in celovito razmišljate o vajini zahtevni dilemi. Kako boste tako ali drugačno odločitev doživljali kasneje, je odvisno od vajinih vrednostnih sistemov. Nekaj o tem ste povedali s stavkom: Emocionalno pa ne moreva narediti splava. Če želita podrobneje raziskati svoj notranji konflikt, imata seveda možnost to narediti v kakšni uri ali dveh svetovanja. Mogoče bo odločitev tako lažja, bolje argumentirana, temeljna dilema pa bo sigurno ostala. Midva z ženo imava 5 let manjšo razliko, kot bi jo imeli vi. Da ne bi imela tega otroka, si ne morem predstavljati. Se pa spomnim najinih pogovorov, da še enega recimo pet let kasneje pa ne bi imela zaradi let in napora, ne ker si ne bi želela. Nisva pa bila v situaciji, da bi se morala zares odločiti. Kar se tiče morebitnih zdravstvenih zapletov, kolikor vem medicina podrobno spremlja zarodek in v primeru težav podpre splav. Sam si ne predstavljam, da bi nekdo obžaloval otroka … no ja, so primeri, ampak tam je šlo za hudo nezrelost starša, kar je obratno od vaše situacije.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić