Pozdravljeni,

Moja zgodba bo malce daljša in sicer začne se vse ko spoznam svojega partnerja, to se že dogaja kar nelaj let, naj povem kot prvo, da sem ločena z otroki, moj partner je imel dolgoletno zvezo z izobraženo žensko, potem je bil kar nekaj časa po razpadu zveze doma pri mami, potem se spoznava midva, in tam se vse skupaj začne, kakorkoli se trudim, me njegova mama in sestra ne sprejmeta v družino, oni so vsi pretežno vključno z partnerjem zelo izobraženi jaz pa z srednjo šolo, no tega ne morejo sprejeti, da sem pač nižje izobražena kakor oni, ter, da sem ločena z otroki, tega tudi nikoli niso sprejeli, no potem pa pride tu še najin skupni otrok, za katerega sem mislila, da bo drugače ampak, tudi tukaj ni nekega strašnega zanimanja, večkrat sem se že poskusila pogovoriti z sestro ampak zaman, vbistvu zavrača vsak pogovor, češ, da ona nima z menoj kaj govoriti, mož se je odločil za mene, naj povem, da ima tudi on zelo površinske odnose z družino, spoh pa z sestro prav tako ne govori, nekako je bilo tudi prej pred mano slabo, odkar pa je z mano, pa še to ne, češ, kako je lahko vzel, ločekno, po vrhu pa še z otroki, pa še neizobraženo.

Kaj me tukaj boli, vsa ta leta je to, da vbistvu sploh ne vem kaj sem ji naredila jaz niti moji otroci od prej,kaj šele, da bi namenila manjšo pozornost, svoji nečakinji, od kar se je rodila, v osmih letih je ni prišla niti enkrat pogledat, uglavnem nismo sposobni da bi se dobili na enem družinskem kosilu, vidimo se samo še na kakšni 70, 80ki, pa še takrat se obrne stran, mene pa za vsako ko se moramo videt, črviči v želodcu, saj ne vem če od same jeze, ali žalosti.

Kako naj to predelam, včasih res ne razumem ljudi, da niso sposobni, osnovnega spoštovanja, vem da nikjer ne piše da mora biti, ampak nekako sem si drugače predstavljala vse skupaj, da se bomo razumeli..Naj omenim še, da ima tudi ona otroke, ki pa ne dovoli, da bi se družili z našimi, je pa bilo vredu, dokler je bil moj partner še sam, in je bil skoraj cel za njih z časom in denarjem, ko pa sva se poročila in se je odselil k meni, se je vse skupaj spremenilo in od takrat naprej ignoranca in to traja in ni konca.

Ja ena sama zmešnjava, upam ,da nisem tole preveč zakomplicirala, kako predelati vse tole oz.sprejeti, da je pač tako kot je, zavedam se da, verjetno res nisem jaz tisti pravi naslov za razreševanje njihovih družinskih težave naj povem, da je mož že tekom teh let, nekako razreševal okoli te ignorance, ampak ni pomagalo, ignoranca je še vedno, niso se pa pogovarjali o njihovih izvornih težavah, ki so verjetno zakoreninjene in verjetno res niso prišle z mano, mož itak pravi, da je sestra bolana z takšnim obnašanjem, ampak da taka pač je nemoreš nič, kar se pa tiče njune mame je pa tako, kot sestra reče, ponavadi je na njeni strani.

Je pa moje vprašanje mogoče malce čudno pa vseeno, še vedno ne vem kaj je prav z moje strani ob tej ignoranci, kako se obnašati, na začetku sem poskusila in vse naredila da sem prijazna ampak itak ni nič pomagalo kako se potem obnašaš ob naključnih srečanjih, še vedno se mi zdi da je lepo da si prijazen in spoštljiv, ampak je vsaka ignoranca na tak način, boleča, ali pač delaš isto se sprijazniš in ignoriraš pač tako kot je iz njihove strani, in hkrati se pa tudi sprašujem ali bo kdaj bolje ali naj se sprijaznim, da tako pač je.?

Hvala