Tako poroča The Time, ki v članku opozarja, da tudi če starši skušamo skriti stres, ga otroci zaznavajo po številnih vedenjskih spremembah, kot so denimo sprememba tona glasu, napetosti obraznih mišic, spremenjenem izrazu na obrazu, glasnih vzdihljajih … Stres staršev pa se širi tudi na otroke – ko otroci opazujejo stisko svojih staršev, se v možganih aktivirajo zrcalni nevroni, kar tudi pri njih povzroči porast ravni stresnega hormona kortizola. To se zgodi v trenutku, pogosto brez zavestnega zavedanja.
Izpostavljenost nenehnim, visokim ravnem stresa lahko vpliva na otrokovo vedenje, pozornost in sposobnost obvladovanja lastnih čustev.
Medtem ko se stresa ne da preprečiti, lahko starši poskrbijo, da ga ne prenašajo na otroke. Preverite nasvete psihologinje Juli Fraga in psihoterapevtke Hilary Jacobs Hendel, ki sta jih pripravili za The Time.
Priznajmo stres in se prizemljimo v trenutku
Za lajšanje stresa je pomembno, da ga prepoznamo in premišljeno ukrepamo. Poskusimo se osredotočiti na “tukaj in zdaj” – osredotočimo se na opazovanje okolice, prepoznajmo eno stvar, ki jo vidimo in slišimo. To lahko pomaga, da “stopimo iz glave”, kjer premišljevanje in skrbi le še bolj poglabljajo stres in odvračajo pozornost od sedanjosti.
Raziskave kažejo, da vključevanje čutov spodbuja telesno zavedanje, kar pomaga uravnavati stres. Biti v trenutku pomaga ostati prizemljen. S tem pa starši kot zgled otrokom kažemo, da tudi, ko se pojavijo težave, imamo moč, da prevzamemo nadzor nad svojim odzivom.
Upočasnimo telo
Stres čutimo tudi na telesni ravni. Različni ljudje ga različno občutimo, denimo, čutimo ga lahko kot napetost v ramenih, pritisk v prsih in podobno. Ko začutimo, da nas začne prežemati stres, si vzemimo minuto časa, da “se ustavimo” in preverimo svoje počutje v telesu. Skušajmo začutiti, kako s stopali stojimo na tleh. Petkrat globoko vdihnimo in počasi izdihnimo.
Raziskave kažejo, da globoko dihanje s spodnjim delom prsnega koša stimulira živec vagus, ki pomaga pri znižanju stresnih hormonov in sprostitvi.
Prepoznajmo in poimenujmo svoja čustva
Stres ne obstaja sam po sebi, temveč je običajno sopotnik drugih čustev, ki pa smo se jih zaradi družbenih pričakovanj naučili potlačiti na različne načine – morda spijemo kozarec vina, se izognemo težkemu pogovoru, sami sebe obsojamo … Gre za vedenje, s katerim se želimo zaščititi pred čustvi, ki se nam zdijo neznosna.
Za prepoznavanje čustev je zelo pomembno zavedanje – kaj občutimo? Poimenovanje občutkov in čustev pomaga zmanjšati njihovo intenzivnost in prinesti občutek sprostitve. V takem stanju bomo starši v interakciji z otroki mirnejši.
Sprostimo čustva
Temeljna čustva so v možganih vnaprej programirana in niso pod zavestnim nadzorom, njihova naloga pa je, da nam pomagajo preživeti – denimo, ko smo žalostni, iščemo podporo, ko nas je strah, zbežimo pred nevarnostjo, ko smo jezni, postavljamo meje …
Če si dovolimo zares čutiti, lažje identificiramo, kaj potrebujemo, kaj bi nam lahko pomagalo. Z uporabo tehnik za sprostitev lahko pomirimo živčni sistem in postanemo bolj stabilni, potrpežljivi, sočutni, kar je za odnos z otroki izjemno pomembno.
V mirnejšem stanju stresa ne “izlivamo” naokoli. Tako se tudi otroci naučijo, da je stres mogoče uspešno obvladovati.
Vir: The Time. Dostopno na: How to Keep Your Child Calm When You’re Stressed Out. Zadnji dostop: September 2025
