Skoraj v vsakem domu se najde steklenica kisa – za solatni preliv, vlaganje zelenjave ali kot pomoč pri čiščenju. Na prvi pogled povsem običajna sestavina, ki pa ob nepravilni uporabi lahko povzroči tudi nekaj nevšečnosti, v redkih primerih pa resnejše težave.
V ZDA so zabeležili več resničnih primerov zapletov zaradi uporabe kisa, ki jih vodi National Capital Poison Center iz Washingtona, D.C. V enem je 48-letna ženska po zaužitju tablete z jabolčnim kisom doživela hude bolečine in težave pri požiranju – tableta se ji je zataknila v grlu in poškodovala sluznico požiralnika, težave pa so vztrajale še pol leta. V drugem primeru je 25 dni star dojenček po obkladkih s 5-odstotnim grozdnim kisom, ki mu jih je babica položila za zniževanje povišane telesne temperture, utrpel opekline prve stopnje na vratu, ramenih, prsih in hrbtu ter potreboval bolnišnično zdravljenje. V tretjem je 59-letna planinka gleženj ovila z gazo, namočeno v močno mešanico dveh vrst kisa, zaradi česar je utrpela opekline. V četrtem primeru je 25-letnica med čiščenjem kuhinje zmešala belilo in kis, zaradi česar so nastali dražeči hlapi, ki so povzročili pekoč občutek v prsih in močan nahod. V petem pa je 45-letni moški po nesrečnem pljusku kisa v oko utrpel poškodbe roženice in zamegljen vid, ki so se po zdravljenju z antibiotičnimi kapljicami pozdravile v nekaj dneh.
Takšni zapleti so sicer redki, a kažejo, da tudi povsem vsakdanje sestavine, kot je kis, niso povsem brez tveganja.
Kaj pravzaprav je kis?
Kis izhaja iz francoske besede vin aigre, kar pomeni “kislo vino”. Gre za priljubljen dodatek številnim jedem, ki nastane s fermentacijo različnih ogljikovih hidratov – med njimi so sadje, žita, med, vino in celo krompir. V procesu fermentacije nastane ocetna kislina, ki kisu daje značilen oster okus in močan vonj.
V ZDA beli destilirani kis običajno vsebuje med 4 in 7 % ocetne kisline, jabolčni in vinski kis pa približno 5 do 6 %. Pomembno je poudariti, da ocetna kislina sama po sebi še ne pomeni kisa – ta poleg nje vsebuje tudi aminokisline, mineralne soli in druge organske kisline, ki izvirajo iz fermentirane surovine.
Poznamo tudi zeliščne kise, ki jim dodajo česen, baziliko, pehtran ali druge začimbe, ter sadne kise, sladkane s sadjem ali sadnim sokom. Med najbolj prepoznavnimi je balzamični kis, ki ga pripravijo iz belega grozdja sorte Trebbiano. Počasi ga fermentirajo in nato več let zorijo v lesenih sodih, kar mu daje značilno aromo in temno barvo.
Lahko kis škodi?
Pri kisu sta ključna tako količina kot tudi koncentracija ocetne kisline. Da je lahko stvar resna, kaže primer iz Turčije, kjer je 11 otrok, starih od 11 do 89 mesecev, pomotoma zaužilo beli kis z izjemno visoko – kar 80-odstotno – vsebnostjo ocetne kisline. Pri vseh so se razvile hude zapore požiralnika, ki so zahtevale ponavljajoče medicinske posege ub zdravljenje v bolnišnici, enemu otroku pa ni bilo pomoči. Takšne koncentracije so sicer izjemno redke, saj ima večina komercialno dostopnih kisov bistveno nižjo vsebnost kisline.
Kis so ljudje stoletja uporabljali kot naravno sredstvo proti okužbam na koži, še dolgo pred odkritjem antibiotikov. Zaradi njegove kislosti so verjeli, da zavira rast bakterij in glivic. Danes strokovnjaki opozarjajo, da kis ne uniči bakterij, ki povzročajo okužbe ran, in da lahko ob dolgotrajnem stiku s kožo povzroči kemične opekline.
Če kis pride v stik z očmi, se pogosto pojavita rdečina in draženje, v hujših primerih pa lahko pride do poškodbe roženice. V takšnih primerih je treba oči nemudoma izpirati z veliko količino mlačne vode. Pri otrocih je priporočljivo, da vodo nežno prelivamo preko korena nosu, da steče v oči, in jih spodbujamo k mežikanju.
Kis in ožigi meduz – res pomaga?
Poletni obisk plaže lahko hitro pokvari srečanje z meduzo. Nekateri priročniki in spletni nasveti priporočajo, da ožig polijemo s kisom, a znanstveni dokazi o njegovi učinkovitosti so precej neenotni.
Raziskave kažejo, da je bil kis koristen pri ožigu nevarne avstralske škatlaste meduze in pri eni vrsti meduze iz Južnega Atlantika. Toda pri nekaterih vrstah, ki živijo ob severnoameriških obalah, lahko kis celo poslabša poškodbo.
Trenutno ni zanesljivih dokazov, da bi bil kis učinkovita pomoč pri večini ožigov meduz, s katerimi bi se srečali na priljubljenih evropskih plažah. Strokovnjaki zato svetujejo, da se pred uporabo domačih metod najprej seznanite s priporočili lokalnih reševalcev ali zdravstvenih služb.
Je jabolčni kis res zdrav?
Jabolčni kis se pogosto predstavlja kot čudežno sredstvo za hujšanje, zniževanje krvnega tlaka, lajšanje artritisa, upočasnjevanje staranja in uravnavanje sladkorne bolezni tipa 2. Nekatere manjše raziskave res nakazujejo, da lahko uživanje jabolčnega kisa – v obliki tablet, vložene zelenjave ali tekočine – pri določenih osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 pomaga omiliti porast krvnega sladkorja po obrokih. Mehanizmi delovanja pa še niso povsem pojasnjeni in ostajajo predmet raziskav.
Pomembno: osebe s sladkorno boleznijo naj se pred rednim uživanjem večjih količin kisa vedno posvetujejo z zdravnikom in se izogibajo samozdravljenju.
Česa nikoli ne počnite
Kis je pogosto del domačih čistilnih receptov, a ga nikoli ne smemo mešati z belilom – takšna kombinacija sprošča močno dražeč klorov plin, ki lahko povzroči težave z dihanjem, draženje oči in celo resnejše poškodbe dihalnih poti.
Kis je vsestranska sestavina z dolgo zgodovino uporabe tako v kuhinji kot izven nje. Ob običajni uporabi večina komercialnih kisov ne predstavlja nevarnosti, vendar lahko visoke koncentracije ali nepravilna raba povzročijo zdravstvene izzive – od opeklin in poškodb požiralnika do trajnih poškodb oči.
Naj bo zato pravilo jasno: uporabljajte ga razredčenega, hranite ga izven dosega otrok in ga nikoli ne mešajte z nevarnimi kemikalijami. Tako bo ostal uporabno živilo, naravno čistilo in zanesljiv pomočnik v kuhinji.
VIR: National Capital Poison Center. (n. d.). No, Vinegar Is Not Always Safe. Poison Control. Pridobljeno https://www.poison.org/articles/vinegar-164 pois
