Maja, 46-letna svetovalka za odnose z javnostmi, je vedno občudovala svojo mamo. Ponosno je nosila pričesko, ki je poudarjala njeno močno, samosvojo osebnost. A spomin na prelomni dogodek, ki je spremenil vse, se ji je vtisnil globoko v srce. “Mami je bilo komaj čez trideset,” se spominja Maja, “ko se je odločila za trajno. Kmalu zatem so ji lasje začeli izpadati v šopih. Mislila je, da ji jih je uničila frizerka, in v paniki obiskovala številne zdravnike. Testi so pokazali, da je fizično popolnoma zdrava. Sledila je diagnoza: alopecija.” Ta spomin je Majo preganjal skozi vsa njena leta odraščanja, danes, ko tudi sama opaža, da ji na glavniku ostaja vse več las, pa jo je pričel resnično skrbeti. “Ali se bo tudi meni zgodilo to, kar se je zgodilo mami?”
Kdaj izpadanje las ni več normalno? Opozorilni znaki, ki jih ne smete spregledati
“Ko sem opazila, da mi lasje izpadajo dlje kot običajno in jih je bilo vse več na glavniku in v odtoku, sem zagnala paniko. Spomnila sem se mame in njenega nasveta – ukrepaj hitro,” pripoveduje Maja. Danes ve, da je bila odločitev za obisk zdravnika pravilna.
Po podatkih Cleveland Clinic je običajno izgubiti do 100 las na dan, a ko opazite nenadne spremembe, izpadanje v šopih ali dolgotrajno redčenje, gre lahko za bolezensko ozadje, ki zahteva zdravniški pregled.
Bodite pozorni na naslednje znake, da je čas za obisk zdravnika:
- Izpadanje las v šopih ali hitro redčenje: Če se v kratkem času opazno zmanjša gostota las.
- Plešaste zaplate: Lokalizirana izguba las, še posebej, če se širijo.
- Rdečina, srbenje ali bolečina lasišča: Lahko nakazuje na kožne bolezni ali vnetje.
- Spremembe teksture las: Če postanejo grobi, suhi ali lomljivi brez jasnega razloga – pogosto znak hormonskih motenj ali pomanjkanja hranil.
- Izpadanje dlak po telesu (obrvi, trepalnice): Lahko kaže na alopecijo areato ali druge avtoimunske bolezni, kjer imunski sistem napade lasne mešičke.
- Dolgotrajnost težave: Če izpadanje traja več kot 6 mesecev in se stanje ne izboljšuje, je to jasen alarm.
Poleg samega izpadanja las bodite pozorni tudi na druge znake, ki jih telo morda sporoča. Strokovnjaki s klinike Mayo opozarjajo, da je pogosto povezano z drugimi simptomi, kot so stalna utrujenost, nenamerna izguba telesne teže ali pogoste prebavne težave, kot so napihnjenost, driska in zaprtje. Ti dodatni simptomi so lahko opozorilo na resnejše zdravstvene težave, kot so motnje ščitnice, pomanjkanje železa (anemija) ali avtoimunske bolezni. Če opazite takšno kombinacijo simptomov, je obisk zdravnika nujen, saj je morda izpadanje las le odraz širšega dogajanja v telesu.
Genetika: Ko je izguba las lahko zapisana v družinskem drevesu
Razlogov za izpadanje las je veliko – od prehranskih pomanjkljivosti do hormonskih nihanj –, a eden najpogostejših je prav genetika. Dedna oblika izgube las, znana kot androgena alopecija, se pogosto začne postopoma, že v 20-ih ali 30-ih letih, in prizadene tako moške kot ženske.
“Mama je imela težave s plešavostjo, njen brat tudi. Spomnim se, kako prestrašena je bila, ko ji je začelo izpadati ogromno las. Takrat sem bila še otrok, a sem čutila, da nekaj ni v redu,” se spominja Maja. Ko je mama kasneje dobila diagnozo alopecije, so ji ostala neodgovorjena vprašanja – in strah, da se bo nekoč to zgodilo tudi njej. “V sebi sem nosila to skrb vse življenje. Ko sem začela opažati podobne znake, sem vedela, da moram ukrepati.”
Po podatkih Cleveland Clinic gre pri androgenski alopeciji za dedno stanje, kjer so lasni mešički občutljivi na hormon dihidrotestosteron (DHT). To povzroči, da se sčasoma krčijo in proizvajajo vse tanjše lase, dokler rast popolnoma ne preneha. Genetska predispozicija ni vedno očitna. Morda je imel nekdo v družini le blago redčenje, ki ni bilo nikoli diagnosticirano, vendar se lahko pri naslednji generaciji izrazi močneje. Pomembno je, da se pri prvih znakih ukrepa – čeprav genov ne moremo spremeniti, lahko upočasnimo napredovanje s pravočasno strokovno pomočjo in prilagojenim načinom nege.
Ko ni kriva genetika: Kaj še lahko povzroči izpadanje las?
Čeprav je pri Maji sum takoj padel na genetiko, saj se je s plešavostjo spopadala že njena mama, ni vedno tako preprosto. Izpadanje las je pogosto rezultat več dejavnikov, ki se prepletajo in vplivajo drug na drugega. Včasih gre za začasen pojav, drugič za opozorilo telesa, da nekaj ni v ravnovesju.
Tukaj so najpogostejši krivci:
- Neuravnotežena prehrana: Pomanjkanje ključnih hranil, kot so železo, cink, biotin in vitamin D, lahko povzroči oslabljenje lasnih mešičkov. Raziskava, objavljena v Clinical and Experimental Dermatology, je pokazala, da so prehranske vrzeli pogosto prisotne pri ljudeh z izpadanjem las. Brez teh hranil lasje ne morejo uspešno rasti in postanejo lomljivi, redki ali celo nehajo rasti.
- Staranje: Z leti se lasje naravno tanjšajo. Po podatkih iz Journal of Dermatology se verjetnost za opazno redčenje povečuje po 30. letu starosti. Ta proces je običajen in lahko postopoma vodi v vidno zmanjšanje gostote, še posebej pri ženskah v menopavzi.
- Čustveni stres: Stres ni le psihološki sovražnik – močno vpliva tudi na fizično telo. Maja priznava, da je v enem od stresnih obdobij opazila še več las na blazini in v odtoku. Akutni stres, na primer ob izgubi bližnje osebe ali po težavni ločitvi, lahko sproži začasno obliko izpadanja las, imenovano telogen effluvium. Gre za stanje, kjer velik del las naenkrat preide v fazo mirovanja in nato izpade. To povezavo je potrdila tudi študija v Archives of Dermatology.
- Avtoimunske bolezni: pri alopeciji areata telo lastne lasne mešičke prepozna kot “sovražnika” in jih začne napadati. Rezultat so značilne okrogle zaplate brez las. Znanstveniki v Journal of Autoimmunity so potrdili povezavo med alopecijo in drugimi avtoimunskimi stanji, kot so lupus, Hashimotov sindrom in revmatoidni artritis.
- Zdravljenja in zdravila: Kemoterapija, sicer eno najmočnejših orožij proti raku, ima tudi znan stranski učinek – izgubo las. Telo takrat preusmeri energijo v boj za preživetje, medtem ko se rast las ustavi. Tudi nekatera protibolečinska, antidepresivna, kontracepcijska in zdravila za uravnavanje hormonov lahko vplivajo na stanje lasišča.
- Hormonska neravnovesja: Težave s ščitnico (hipo- ali hipertiroidizem), PCOS, diabetes ali naravna hormonska nihanja (npr. v nosečnosti ali menopavzi) pogosto vplivajo na cikel rasti las. Ko so hormoni v neravnovesju, telo to pogosto pokaže prav na koži in laseh – ti postanejo tanjši, bolj lomljivi in hitreje izpadajo.
Kaj se je zgodilo z Majo?
Po vrsti pregledov, analizi krvne slike in pogovoru z dermatologinjo je Maja končno dobila odgovore, ki jih je iskala. Vzrok za izpadanje las ni bila alopecija, kot se je bala, temveč hormonsko neravnovesje, povezano s perimenopavzo. “Ko so mi pojasnili, da gre za naravno fazo, ki jo lahko obvladam s spremembo prehrane, življenjskega sloga in po potrebi tudi z zdravili, sem prvič po dolgem času zadihala,” pravi danes.
Maja redno spremlja raven železa in ščitničnih hormonov, več pozornosti namenja kakovostnemu spancu in si je prilagodila prehrano. Izpadanje las se je postopoma umirilo.
