Stara sem 33 let, pri 17. sem imela sina. Starši so mi s sinom zelo pomagali, saj njegovega očeta ni bilo zraven. S trenutnim partnerjem sem v zvezi 9 let. Septembra sva se s sinom preselila odselila od mojih staršev v stanovanje na partnerjevimi starši. Kot prvo zato, ker smo živeli s starši v skupnem gospodinjstvu in kot drugo ker nisem več prenašala maminega spravljanja nad očeta in tega, da smo morali zmeraj delati kar je ona želela. Res mi ni bilo fajn, da se po službi ne morem usest na kavč in 10 min odpočit brez grdih pogledov. Seveda je zagnala vik in krik, mi vse moje stvari zmetala ven, izrekla marsikaj. Še vedno jo prime vsake toliko, začela je celo govoriti, da bo vzela v najem študenta, da bo dobila 300e pa še sama ne bo. Naj omenim, živi z očetom se pravi ni sama in oddaja v mestu stanovanje v najem kar pomeni da ji ne primanjkuje denarja. Te njene izpade ji še nekako opravičim, saj je hiša dokaj nova in si je verjetno želela da bi vsi tam skupaj živeli, z izjemo mojega partnerja, ki ga ne mara prav preveč. Sicer ni nikoli tega rekla, ampak opazim po obnašanju. Kar me je bolj prizadelo je to. Prejšnji teden sva ji s partnerjem povedala, da se drugo leto poročiva. Ko sva ji povedala je bila tiho in od takrat je pasivno jezna in skozi govori kako je sama in se noben ne briga za njo in spet je privlekla ven zgodbo kako bo vzela študenta v najem. Ne vem več kaj storiti. Nočem, da bo moja poroka žalostna zaradi nje.

Pozdravljena Breza!

Morda bi bilo super, če bi si prebrala kaj literature o toksičnih starših ali Čustvene vamirje ali morda še bolje – Sploh veste, kdo sem jaz, ki govorijo o težavnih ljudeh in kako ravnati z njimi. Opisala si zelo malo, vendar že to, kar pišeš kaže na to, da je tvoja mama morda tudi ena izmed njih.

Takšni ljudje namreč delujejo, razmišljajo in čustvujejo precej drugače, kot ostali in so izredno spretni v čustveni manipupaciji ( in vseh ostalih) z drugimi. Zlahka te spravijo v stanje, ko ne glede na zadnjo grozno stvar, ki so jo naredili, meniš, da si morda ti kriv.

Sama ne bi pustila, da bi moja mama tako ravnala z menoj ( moja je bila še hujša), če se ne bi spravila v red ( in velika verjetnost je, da se ne bo nikoli spremenila) bi imela poroko v ožjem krogu, brez nje – ne glede na drame, ki bodo tako ali tako sledile v vsakem primeru, glede na to, da te nima več toliko pod nadzorom, kot te je imela prej.

Tvoja mama je odrasla, sama odgovorna za svoja čustvena in druga stanja, ni upravičena, da z drugimi ravna slabo in kot taka mora sprejeti tudi posledice svojih dejanj ( da je ne bo na poroko).

Res pa je, da je to težko storiti, če te je vzgajala takšna mama, saj te od malega vzgaja tako, da si ti odgovoren za njena čustvnena stanja ( četudi je naravno in bi moralo biti obratno) in zato težje vzpostaviš dovolj distance, da vidiš, kaj se v resnici dogaja in postaviš meje. Imaš pravico, pa tudi odgovornost, da poskrbiš za svoje življenje tako, kot ti meniš da je prav. Razumem, da se čutiš dolžna, ker ti je pomagala pri otroku, vendar to še ne pomeni, da ji boš to morala do konca življenja ‘odplačevati’ s tem, da boš živela točno tako, kot želi ona od tebe. Ker to ni zdravo, niti prav…

Meni je resnično pomagalo veliko literature na to temo, pa tudi na tem forumu boš našla veliko podobnih zgodb, razmišljanj in odgovorov.