Žalovanje po izgubi bližnje osebe je naraven del človeške izkušnje. A nova danska raziskava1 kaže, da 6 % žalujočih z dolgotrajno in intenzivno žalostjo nosi resno tveganje za življenje. Ljudje, ki močno žalujejo, imajo v prvih desetih letih po izgubi skoraj dvakrat višjo verjetnost smrti, potrebujejo več zdravniške pomoči in jim je predpisano več psihotropnih zdravil.
Naraven odziv, ki včasih preraste mejo
Žalovanje ob izgubi ljubljene osebe je naraven in neizogiben del človeškega življenja. Vendar pa je za del žalujočih žalost tako preplavljajoča in dolgotrajna, da lahko vodi v duševne in telesne bolezni. Študija je pokazala, da ljudje, ki so nedavno izgubili bližnjega, kratkoročno pogosteje uporabljajo zdravstvene storitve in imajo povečano tveganje umrljivosti. Intenzivna žalost pa dolgoročno poveča tveganje smrti in zdravstvenih težav – tudi deset let po izgubi.
Kaj je pokazala raziskava
Raziskava je prva te vrste, ki je v desetletju spremljala zdravstveno stanje žalujočih oseb. Ekipa pod vodstvom dr. Mette Kjærgaard Nielsen z Univerze v Aarhusu je leta 2012 začela spremljati 1.735 žalujočih oseb, ki so izgubile partnerja, starša ali druge bližnje osebe. Povprečno so bili stari 62 let.
Pet profilov žalosti: Kdo je najbolj ogrožen
Raziskovalci so opredelili pet značilnih potekov žalosti, ki so jih razdelili glede na intenzivnost simptomov v prvih treh letih po izgubi. Stopnje in načine žalovanja so merili z vprašalnikom PG‑13 za merjenje dolgotrajne žalosti (Prolonged Grief-13). Oblike žalovanja so bile:
- Nizka (38 %): stalno nizki simptomi
- Zmerna z upadanjem (29 %): srednje močna žalost, ki sčasoma popusti
- Močna z upadanjem (18 %): začetno močna žalost, ki se zmanjša
- Pozna pojavitev (9 %): simptomi se okrepijo šele po šestih mesecih
- Vztrajno visoka žalost (6 %): stalno visoka intenzivnost žalovanja brez izboljšanja
Smrtnost in zdravstvene posledice intenzivne žalosti
Čeprav so se razlike v uporabi zdravstvenih storitev med skupinami po osmih letih zmanjšale, je povečana smrtnost v skupini z visoko žalostjo ostala visoka celotnih deset let.
Osebe z najvišjo intenzivno žalostjo so imele 88 % višje tveganje smrti v desetih letih v primerjavi z najnižjo skupino žalosti. Poleg tega je bila uporaba zdravstvenih storitev pri tej skupini bistveno višja:
- 186 % višje verjetnosti za pogovorno terapijo ali obisk pri psihologu ali psihiatru,
- 463 % višje verjetnosti za predpisovanje antidepresivov,
- 160 % višje za anksiolitike in pomirjevala.
Povečana uporaba zdravstvenih storitev se je po osmih letih umirila, a povezava s povečanjem smrtnosti je ostala močna čez celotno desetletje.
Zakaj se to zgodi
Do zdaj še ni splošno in jasno določenih bioloških vzrokov povečanega tveganja, vendar že prejšnje raziskave kažejo, da intenzivna žalost lahko poveča tveganje za srčno-žilne bolezni, depresijo in samomor, kar lahko prispeva k večji smrtnosti.
Dr. Nielsen ob tem pojasnjuje:
“Skupina z visoko žalostjo je pogosteje prejemala psihotropna zdravila že pred izgubo. To kaže, da so bili ti posamezniki duševno bolj ranljivi – in posledično bolj prizadeti, ko so izgubili ljubljeno osebo.”
Zgodnji opozorilni znaki
Iz tega lahko tudi sklepamo:
- Ljudje z visoko intenzivno žalostjo so pogosteje prejeli psihotropna zdravila že pred izgubo drage osebe – kar priča o predhodni psihični ranljivosti.
- Nižja izobrazba se je prav tako pojavila kot dejavnik, povezan z večjo ranljivostjo in težjim odzivom na izgubo.
Kako se lahko odzovejo zdravniki in družba
K preprečevanju posledic zaradi močnega žalovanja lahko pripomoremo vsi. Pomembno vlogo imajo družinski zdravniki, ki so v stisku z žalujočim, ki poišče zdravniško pomoč. Pri tem je pomembna prepoznava ranljivih bolnikov. Na primer, če ima nekdo zgodovino duševnih težav, že uživa zdravila za duševne stiske, je priporočljivo, da zdravnik spremlja stanje bolnika po izgubi zaradi smrti v družini.
Priporočeno je tudi, da se ljudem, ki so izgubili bližnjega, ponudi psihološko pomoč že v zgodnjih fazah žalovanja. To pomoč zagotavljajo Centri za duševno zdravje. Najbolj ranljive je potrebno spremljati skozi daljše časovno obdobje. Raziskava je pokazala, da tudi do 10 let po izgubi.
Psihološka podpora v procesih žalovanja
Študija kaže, da žalost lahko ubija – vendar le redko in ob določenih pogojih. Zato je ključno, da družba in zdravstveni sistem ne jemljeta žalovanja kot nekaj, kar “se pač mora preboleti”.
Za okoli 6 % žalujočih lahko žalovanje brez podpore resno ogrozi njihovo telesno in duševno zdravje – celo življenje samo.
Za dodatno podporo in raziskovanje priporočamo:
- Prva psihološka pomoč
- Doživljanje in sprejemanje smrti – gradivo HOSPIC
- Žalovanje po samomoru
- O duševnem zdravju
- Duševno zdravje – od vzrokov do posledic
Opombe in viri:
1 Raziskava objavljena v Frontiers in Public Health
https://neurosciencenews.com/intense-grief-mortality-29521/
