JONUKA400: Pogum je odločitev, da vztrajaš – tretja zgodba

Jona in Luka sta pogum prvič resnično občutila, še preden sta izplula.
“Najbolj sva ga potrebovala pred začetkom,” pove Jona. “Po aprilski regati First SE Challenge sem bila res v dvomih, če sva sploh pripravljena na ta podvig. Takrat sva doživela vse – dež, veter, bonaco, mraz. Najhuje mi je bilo ponoči, ko naju je res zelo zeblo. Takrat me je bilo te misije še bolj strah. Ampak potem sva se pripravila – s toplimi oblačili, čajem, drobnimi rešitvami, ki dajo občutek nadzora. In zbrala pogum.”

“Aprilska regata je bila prava realna vaja – voda ledena, razmere neugodne. To je bil trenutek, ko sem videl, da Jona resno razmišlja, če je to zanjo. In ko se je potem vseeno odločila, da greva – to je bil zanjo največji pogum. Ne takrat, ko bova dosegla cilj, ampak v tistem trenutku, ko je rekla: grem. Kljub vsemu,” pravi Luka.

Takšna tiha odločitev – da kljub vsemu nadaljuješ – je nekaj, kar zelo dobro poznajo tudi tisti, ki živijo s pljučno hipertenzijo.
“Treba se je soočiti s stanjem, takšnim, kot je. Potrebno je veliko poguma, pri tem pa najbolj pomaga podpora bližnjih, sodelavcev in vseh ostalih. Potrebno je verjeti, da se bo vse izteklo dobro. Veliko poguma ti lahko dajo tudi osebe, ki imajo enake težave in te razumejo. Potrebno je prilagoditi življenje svojim zmožnostim in odkrito govoriti o svoji bolezni,” svojo izkušnjo povzame Tone.

In res – zbrati pogum, da najprej samemu sebi priznaš, da si zbolel, da nečesa več ne zmoreš tako, kot si včasih, da so se stvari spremenile – je ogromen korak. Korak, ki lahko prinese olajšanje.
“Težava je, ker glava še vedno hoče, telo pa tega ne dopušča. Ko sem bolezen sprejela s pozitivnim pogledom, sem zaživela bistveno lažje. Veliko hodim po ravnini, kolesarim (seveda z električnim), telovadim, tudi v hribe grem – gor z avtom, dol peš,” pove Darka.

Pogum je tudi v tem, da ne obupaš nad življenjem.
Da vseeno živiš, se ne predaš, se iskreno nasmeješ in veseliš – tudi zmag drugih ljudi, zmag, ki tebi morda več niso dosegljive. Da najdeš veselje v vsakdanjem življenju. In da sprejmeš, da bo tvoje življenje odslej drugačno. Ne slabše – le drugačno.

In tudi – da sprejmeš, da bo tvoje življenje odslej vedno posvečeno temu, da skrbiš zase.
Na drugačen način, kot to počnejo drugi. Da ne greš čez svoje meje, čeprav bi najraje. Da si prilagodiš urnik, ker veš, da v dnevu potrebuješ več počitka. Da si dovoliš priznati, da bodo v tvojem urniku vedno zabeleženi obiski pri zdravnikih specialistih, da te morda čaka veliko preiskav, tudi zdravil in posegov. A se kljub temu odločiš in aktivno sodeluješ.

“Kljub poslabševanju stanja zaradi napredovanja bolezni sem zbral pogum, da se nisem predal, ampak sem se soočil z boleznijo, upošteval navodila zdravnikov in aktivno sodeloval pri terapijah in v procesu zdravljenja, zbiral informacije, se vključil v društvo bolnikov s pljučno hipertenzijo, kjer sem lahko delil izkušnje in znanja z drugimi bolniki,” pravi Iztok.

Vse to je pogum. Včasih glasen, zmagoslaven, viden navzven. Včasih si v svojem pogumu povsem sam. Najmočnejši pa je zagotovo ta, da se kljub strahu ne ustaviš. Da živiš. Ustvarjaš. Jadraš. In podiraš rekorde.

Izkušnje so prispevali: Jona in Luka Kobler (jadranje) in bolniki Tone Kordiš, Darka Rozman, Iztok Ribnikar