Večina bolnikov, ki dobijo diagnozo rak, je starih več kot 60 let. To velja tudi za raka debelega črevesja in danke (RDČD), ki spada med pet najpogostejših vrst rakov v Sloveniji. Onkologi pa so v zadnjih letih zaznali porast te vrste raka pri ljudeh, ki še niso dopolnili 50 let. Še zlasti visok je porast v skupini 20 do 29 let.
Trend so najprej opazili ameriški raziskovalci. V ZDA se je število mlajših obolelih v zadnjih 25 letih podvojilo. V Rotterdamu pa so analizirali evropske podatke za zadnjih 25 let in prav tako zabeležili porast raka pri mlajših odraslih. Med letoma 2004 in 2016 so zaznali skoraj 8-odstotno rast na leto.
V strokovnih publikacijah Lancet Gastroenterology & Hepatology in Gut so bile objavljene študije, ki so se ukvarjale z vzroki za tak razvoj dogodkov. Strokovnjaki za trend krivijo kombinacijo nezdrave prehrane, debelosti in pomanjkanja gibanja v otroštvu. Pa seveda tudi alkohol, genetiko in kajenje.
Nova študija, ki je preučevala, kako se določene genetske spremembe pri raku debelega črevesa razlikujejo glede na bolnikovo starost in poreklo, pa je opazila še en možen vzrok za pojav tega raka pred 50. letom – izpostavljenost določni bakteriji v otroštvu.
Avtor študije Ludmil Alexandrov je s kolegi preučeval genome raka debelega črevesa, torej genetski material celic raka debelega črevesa, pri 981 bolnikih iz enajstih držav. V študijo so bile vključene osebe z zgodnjim začetkom bolezni (pred 50. letom starosti) in osebe s sorazmerno pozno diagnozo (nad 70. letom).
Raziskovalci so pregledali vse mutacijske “podpise” v genomu. To so sledi, ki kažejo na specifične sprožilce bolezni – okoljske dejavnike ali toksine. Posebej presenetljiv je bil vzorec, ki je kazal na prisotnost toksina kolibaktin in se je bistveno pogosteje pojavljal pri mlajših bolnikih.
Analiza je pokazala, da toksin kolibaktin, ki ga proizvaja bakterija E. coli, za seboj pušča specifične vzorce mutacij DNK. Te vzorce mutacij so opazili približno 3,3-krat pogosteje pri osebah, ki so diagnozo dobili pred 40. letom starosti kot pri tistih z diagnozo po 70. letu starosti. Posebej pogosto so se pojavljale tudi v državah z visoko incidenco zgodnjih primerov raka debelega črevesa.
Glede na povzetek študije so bili bolniki toksinu izpostavljeni v otroštvu, piše Fitbook. To so ugotovili z uporabo molekularnih “časovnih žigov”, s pomočjo katerih so lahko sklepali, kdaj so se pojavile genetske spremembe. To se je moralo zgoditi že mnogo let pred diagnozo raka, v nekaterih primerih celo v zgodnjem otroštvu.
Do stika s kolibaktinom pride, ko je črevo kolonizirano z določenimi sevi bakterij E. coli. Do okužbe običajno pride z uživanjem okužene hrane. Povzročitelji se lahko prenašajo tudi z neposrednim stikom z živalmi, s človeka na človeka in z onesnaženo vodo.
Povezava med kolibaktinom in mutacijami, značilnimi za raka debelega črevesa, ni novo odkritje, vendar pa je ta študija prva, ki je pokazala povečano število mutacij, značilnih za kolibaktin, pri zgodnjem pojavu raka debelega črevesa.
Opozoriti je treba, da študija na začetku kaže le korelacije. Dokončne vzročne povezave med izpostavljenostjo kolibaktinu v otroštvu in zgodnjim pojavom raka debelega črevesa še ni mogoče ugotoviti. Določena omejitev je tudi to, da raziskovalci za svojo analizo niso zbirali novih podatkov, ampak so uporabili že obstoječe. Kljub temu bi ugotovitve, tj. poznavanje izpostavljenosti kolibaktinu v otroštvu, lahko potencialno izboljšale zgodnje odkrivanje in preprečevanje raka debelega črevesa.
