Že več let me ni bilo na tem forumu. Niti nisem sledila raziskavam. Do trenutnega močnega poslabšanja. Naletela sem na študijo, ki je ugotovila, da je FM avtoimunska bolezen. Je komu poznano?
Link na raziskavo:
https://www.jci.org/articles/view/144201?key=51bf6d85e305f6b62f87#SEC4

Na kratko, Gama globulin se kopiči okrog satelitskih glialnih celic, ki so povezane z živčnimi celicami po vsem telesu.
Kaj so glialne celice? Link je preveden v slovenščino:
https://sl.pushasrx.com/what-is-the-role-of-glial-cells/amp/

Najprej hvala, da si delila raziskavo – to je zelo zanimiva in pomembna tema za vse, ki živimo s fibromialgijo (FM).

1. Ali je fibromialgija avtoimunska bolezen?

Ta študija, ki si jo našla, res odpira novo smer razmišljanja. Poenostavljeno povedano, raziskovalci so vzeli protitelesa iz krvi ljudi s fibromialgijo in jih vbrizgali mišim. Miši so začele kazati znake, podobne fibromialgiji – postale so bolj občutljive na bolečino in svetlobo, manj so se gibale. To pomeni, da nekaj v krvi bolnikov s FM povzroča simptome, kar je zelo značilno za avtoimunske bolezni.

Eden izmed ključnih “osumljencev” so avtoprotitelesa – to so obrambne beljakovine, ki napačno napadejo lastne telesne strukture. Pri tej raziskavi se zdi, da so se avtoprotitelesa usmerila proti satelitskim glialnim celicam v živčevju.

2. Kaj so satelitske glialne celice?

Glialne celice so podporne celice v živčnem sistemu. Niso živci, ampak skrbijo za njihovo “dobro počutje” – jih hranijo, ščitijo in pomagajo pri prenosu signalov. Satelitske glialne celice se nahajajo v živčnih vozlih (ganglijih), kjer “oskrbujejo” čutne živčne celice – torej ravno tiste, ki sodelujejo pri zaznavanju bolečine.

Če so te celice prizadete (ali napadene z avtoprotitelesi), lahko postanejo preveč občutljive in začnejo pošiljati bolečinske signale, tudi če ni pravega dražljaja – kar zelo spominja na fibromialgijo.

3. Kaj to pomeni za nas?

Ta raziskava nakazuje, da bi fibromialgija lahko imela avtoimunsko osnovo – vsaj pri delu bolnikov. To je velik korak naprej, ker bi lahko vodil do:

novega načina diagnosticiranja (npr. test za avtoprotitelesa),

novega zdravljenja (npr. terapije, ki delujejo na imunski sistem, kot je IVIG – intravenski imunoglobulin),

in končno tudi večjega priznanja bolezni kot resne nevroimunske motnje.

Katja Podgoršek