Motnje hranjenja so pogosto 24-urna preokupacija, polna občutkov krivde in sramu. Vsak, ki se srečuje s to obliko zasvojenosti, se nekega dne odloči, da ne želi več živeti tako naprej in poišče ustrezno pomoč. Povprečno mine pet do šest let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč.
Prvi pogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija. Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je ne moremo prisiliti.
Pri otrocih in mladostnikih moramo biti toliko bolj ozaveščeni, da jim pomagamo najti tudi motivacijo. Pomembno vlogo skrbi in pomoči pri mladih imajo starši in drugi bližnji.
Vloga starša/bližnjega v procesu okrevanja otroka z motnjami hranjenja
V primeru, da se srečujete z motnjami hranjenja pri svojih otrocih, je dobro, da poznate osnovna priporočila, kako pristopiti k reševanju težav.
- Poučite se o motnjah hranjenja – naučite se razlike med miti in dejstvi glede teže, prehrane in telovadbe.
- Vprašajte osebo, kako lahko pomagate, kaj potrebuje od vas. Poslušajte pozorno, bodite potrpežljivi, ne obsojajte in ne obtožujte.
- Z osebo se pogovorite na prijazen način, ko ste pomirjeni in ne ko ste jezni, razburjeni ali frustrirani.
- Bodite sočutni, ko vam oseba izpove svoje misli, stiske, bolečino glede težav, ki jih ima.
- Povejte osebi, da ji želite le najboljše. Da so okoli nje osebe, ki jo imajo radi in ji želijo pomagati ter ji nuditi podporo.
- Predlagajte, da si poišče strokovno pomoč, če je še nima. Ponudite se, da greste zraven. Povejte, da tudi sami poiščete pomoč pri prijateljih oziroma pri ljudeh, ki se spoznajo na probleme s katerimi se soočate. Pojasnite, da se nima ničesar sramovati, da vsak človek potrebuje podporo in da ima vsak pravico do nje.
- Podporo ponudite iskreno, bodite dostopni, fleksibilni. Pohvalite osebnost človeka, uspehe, dosežke. Pogosto osebe z motnjo hranjenja ne vidijo svojih dosegov, jih minimalizirajo, se zaničujejo. Pomagajte jim videti tudi malenkosti.
- Spodbujajte aktivnosti, ki jih predlaga svetovalec, terapevt ali druga strokovna ekipa – kot npr. redno obiskovanje sestankov, svetovanj, ali jemanje zdravil, če je to potrebno.
- Spodbujajte socialne aktivnosti, ki ne vključujejo hrane.
- Spodbujajte osebo, da kupuje hrano, ki bi jo rada jedla (v nasprotju z zgolj ‘zdravo’ hrano). Prizadevajte si, da imate skupne obroke (vsaj enkrat dnevno) – naj bodo prijetni, brez očitkov, prepirov (tudi, če vsak je drugače).
- Nikar ne spreminjajte svojega načina prehranjevanja. S tem, ko oseba pri vas vidi, kakšna je ‘normalna’ količina hrane, ki naj bi jo človek zaužil, ohranja stik z resničnostjo. Nikar se ne počutite krivi, če sami nimate težav s hrano, tudi, če jeste sladkarije.
- Pomagajte osebi, da bo potrpežljiva. Razložite ji, da je okrevanje proces, ki traja. Učenje novih orodij za spopadanje z ovirami potrebuje čas. Stari vzorci so poznani, varni, nezahtevni, čeprav neprijetni – za spremembe je potreben čas.
- Če je treba, pomagajte osebi pri hišnih opravilih (v primeru, da je prešibka, da bi jih lahko opravila sama …) – to ne pomeni, da ste dolžni prevzeti odgovornosti osebe nase.
- Zapomnite si: za okrevanje je potreben čas. Hrana je vedno lahko težko vprašanje. Ne začenjajte bojev glede odnosa do hrane (prisila ne deluje, mogoče nežna spodbuda).
- Zapomnite si: proces okrevanja je odvisen od osebe, ki okreva. Ona odloča, kako hitro bo šlo. Sprejmite omejitve – ne morete je vi rešiti. Lahko spodbujate, stojite ob strani. Oseba mora tudi sama sprejeti, da je to problem, ki ga želi rešiti. Skušajte razumeti, da oseba ne išče pozornosti ali usmiljenja.
- Pokažite razumevanje, skrb. Vprašajte, kako se počuti.
- Skušajte biti dober vzornik/vzornica: glede hrane (redni obroki, če gre, ne diet za hujšanje, zmerno gibanje), skrbi za svoje telo (zadovoljstvo s svojim telesom, ne kritizirajte ljudi zaradi postave), počitka, izražanja čustev, reševanja konfliktov …
- Poskrbite zase: motnje hranjenja so hud stres tudi za bližnje. Nujno morate najti nekaj, da se lahko odklopite, pozabite vsaj za trenutek (druženje, gibanje). Lahko tudi svetovanje za oba starša ali pogovor s prijateljem, sodelavcem. Pomembno je, da ohranite neko dejavnost, ki vas odmakne od motnje hranjenja.
Pravila in komunikacija v družini
Spodaj imate navedene iztočnice o pravilih dobre komunikacije, o spoštovanju drug drugega, sposobnosti uspešnega poslušanja (tudi pomenu tolerantnosti in popuščanja) in pomembnosti določanja mej.
Zaželeno je:
- Osebi z motnjo hranjenja dajte možnost, da predstavi svoje argumente, zaradi katerih ne želi spremeniti svojega stanja (tudi, če se vam bodo zdeli neumestni).
- Omogočite ji, da govori o svojih strahovih pred spremembami in vplivi, ki jih lahko imajo na njeno življenje.
- Poudarite, da ima izbiro in odgovornost pri odločanju o svojem lastnem vedenju.
- Raziščite možnosti kompromisov – nič ni popolno ali zanič, vse ima dobro in slabo plat.
- Poslušanje je dobrodošla vrednota – svojemu otroku morate pokazati, da slišite, kar vam govori.
- Odločitve, ki se tičejo vašega otroka, sprejemajte v sodelovanju z njim – tudi o ostalih problemih, ne le o bolezni.
- Priznajte, da delate napake.
- Pokažite, da vam je mar – bodite ljubeči, kot se le da.
- Bodite pripravljeni govoriti o tem, kako je vaša vloga vplivala na motnjo hranjenja.
- Sprejmite svoje omejitve – ne morete rešiti vsega. Ne morete biti terapevt, svetovalec svojemu otroku.
Sprejmite pravico druge osebe, da živi po svoje:
- Lahko povemo svoje mnenje, predloge, vendar nič več kot to.
- Negujte odnos z osebo, ki ima motnjo hranjena, vendar ne s pozornostjo zgolj na hrani.
- Oseba z motnjo hranjena mora reševati motnjo hranjena, sprejemati odločitve o hrani in ne vi.
- Tudi, če čuti, da ne obvladuje stvari, ni na vas, da delate namesto nje (lahko predlagate, vendar odločitev o tem, kaj bo storila, mora sprejeti oseba z motnjo hranjenja sama).
- Bolj, ko vi prevzemate kontrolo, manj se bo treba njej truditi.
- NE SPUŠČAJTE SE V KONFLIKTE POVEZANE S HRANO – sploh s tistimi, s katerimi skušate spremeniti osebo oziroma njen odnos do hrane.
- Vsak se zase odloči, kaj bo in česa ne bo jedel. Nihče ne sili ali omejuje.
Ni zaželeno:
- Ne oporekajte, pridigajte ali poskušajte preprečevati z logiko.
- Ne prevzemajte avtoritativne vloge, ne grozite in se ne pogovarjajte o tem, kdo ima prav.
- Ne govorite večino časa v pogovoru.
- Ne prenašajte svojih osebnih problemov na osebo z motnjo hranjenja.
- Ne govorite ji, da ima problem le ona, ker problem se deli.
- Ne postavljajte več kot treh vprašanj zapored.
- Ne dajajte vtisa, da poznate vse odgovore.
- Ne dajajte vtisa, da se boste vdali in odnehali.
- Ne podcenjujte njene stiske … vsakdo je lahko nesrečen.
- Ne kritizirajte nikogar, ki želi pomagati vašemu otroku.
- Ne kupujte (ali ne nehajte kupovati) hrano zgolj zaradi osebe z motnjo hranjenja, razen, če se tako dogovorite.
- Ne odločajte se o hrani zgolj zaradi motnje hranjena.
- Ne silite, ne omejujte. Ne sprašujte: “Ali bi grižljaj? Samo eno žlico tega …”
Pomembno!
- Vaš otrok se bo počutil varnejše, če boste trdni in odločni.
- Osnovna družinska pravila so nujna.
- Upoštevajte partnerjevo mnenje – izogibajte se razhajanju med svojim in partnerjevim mnenjem, ko ‘nastopata’ skupaj pred otrokom.
- Poskrbite, da boste s partnerjem enakomerno delili odgovornost za svojega otroka.
- Ne obupajte.
- Ne iščite podpore v otroku.
- Pomembno je, da starši sodelujete med seboj.
- Konflikti zaradi hrane in v zvezi z njo ne pripeljejo nikamor. Pritiski niso rešitev.
- Četudi nam je težko poslušati, nam mora biti pomembno, kako se oseba z motnjo hranjenja dojema, kako dojema svoje preteklo življenje.
- Pomembno je, da osebi ob njeni bolečini stojimo ob strani, da delimo z njo njene izgube in prikrajšanost.
- Izogibajmo se skrivnostim.
- Ne morete biti starši in obenem najboljši prijatelji.
- Ne zanemarjajte se, niti partnerja niti družine.
- Prosite za pomoč.
- Starši morajo doseči, da bo v družini vladalo zaupanje.
- Vsak družinski član naj ima priložnost, da izrazi svoje skrbi in strahove.
- Pravila morajo biti prožna in v skladu s starostjo in zrelostjo osebe.
- Za mladega človeka so pravila nujna, da se počuti varnega, da nekdo skrbi zanj.
- Kršenje pravil je pomembno obravnavati, se pogovoriti.
- V pogovoru naj govori istočasno le ena oseba.
- Vsakdo mora imeti priložnost govoriti.
- Bistveno je, da poslušamo, četudi se ne strinjamo.
- Pretehtajte vse “za” in “proti” vsakega mnenja.
- Pokažite spoštovanje do vsake osebe, ki govori, četudi se ne strinjate s tem, kar pravi.
Za dodatna vprašanja in mnenja obiščite forum Motnje hranjenja.
