Strah pred padci
Pozdravljeni!
Razumem, da vas hčerina tesnoba močno obremenjuje, še posebej ker se bojite, da se bo njeno stanje le še poslabševalo. Ne samo, da jo ovira pri hoji in gibljivosti, temveč zbuja tudi močan strah pred padci in zadržuje pred odhodom iz hiše ter vsakdanjimi opravili. Takšni občutki lahko sčasoma utrdijo negotovost in še dodatno zmanjšajo zaupanje vase.
Pri ublažitvi strahu se pogosto dobro obnesejo majhni, postopni koraki in razmislek o morebitni psihoterapevtski podpori. V psihoterapiji (tudi psihoanalitični) bi se lahko podrobneje obravnavalo, od kod izvira ta pretiran strah in kako jo po nepotrebnem ohromlja. Terapevt bi hčer postopoma spodbudil, da se korak za korakom sooča z dejavnostmi, ki je trenutno plašijo. Pomembno je, da bi ob tem doživljala občutke varnosti in postopnega uspeha, namesto da jo stiska nenehno prevzema.
Priporočljivo je tudi, da zdravnikom in/ali psihiatru jasno poveste, kako hči doživlja te strahove in da kljub zdravilu (Brintelix) težave vztrajajo. Morda bodo predlagali drugačno kombinacijo ali pristop, denimo vključitev ustrezne fizioterapije, delovne terapije ali drugačnih metod, ki bi ji pomagale pri vsakdanjih opravilih, da se bo počutila bolj stabilno. S pravilno podporo se da marsikaj ublažiti ali postopno premostiti, a ključno je, da hči ne ostane ujeta v občutku, da ji ni pomoči.
Bistveno je, da se ji pri vsaki, pa čeprav drobni spremembi, daje občutek, da ni sama, ter da se skupaj s strokovnjaki iščejo poti, ki ji bodo vlivale več zaupanja v lastno telesno in duševno varnost. Tako postopoma ne bo imela več občutka, da je ves svet nevaren kraj, ampak bo vsaj nekoliko lažje začutila, da lahko – tudi z omejeno gibljivostjo – ohrani dostojno in prijetnejše vsakdanje življenje.
Vse dobro vam želim,
Miha Štrukelj