Pred desetimi leti sem izgubila hčerko.

Bila je genialna na področju kemije, fizike in matematike. Srečala je fanta, ki naj bi tragično izgubil starše. Vsem nam se je smilil. In tega fanta je neskončno vzljubila. Inštruirala ga je, da je napredoval v službi, zanj porabljala čas in denar, njen študij pa je stagniral. Diplomirala je, rodila mu je dva sinova, opravljala odgovorno službo z dolgotrajno vožnjo, medtem pa smo vsi ostali počasi spoznavali tega fanta kot nemogočega narcisa. Hčerko je dejansko vsakodnevno poniževal, ji jemal denar, dostojanstvo, samozaupanje, ji spral možgane in jo končno pripeljal na rob. Dal ji je vedeti, da ima pravico imeti še druge ženske (skrivno razmerje že 3 leta), nazadnje jo je celo očitno nagovarjal, naj konča življenje. Hčerka je skočila s 6. nadstropja, njen partner pa mirne vesti živi dalje v njuni skupni hiši z ljubico in novim otrokom. Ja, in ta človek je celo še vedno na pomembnem položaju sindikalista…

Res je že dolgo od smrti, vendar to ni bila smrt zaradi prometne nesreče, infarkta ali drugih bolezni. Bil je samomor. Samomor 35. letne matere dveh majhnih otrok. Dejanje skrajnega obupa, popolnega razočaranja, popolne nemoči. Vseeno bolje kot femicid???