Koncentracija živega srebra v konzervirani tuni v Evropi je zaskrbljujoče visoka in celo presega mejne vrednosti, ki veljajo za druge vrste rib, razkriva novo poročilo nevladne organizacije Bloom s sedežem v Parizu, ki si prizadeva za ohranjanje morskega okolja, ter organizacije za varstvo pravic potrošnikov Foodwatch, poroča Euronews.
Analizirali so skoraj 150 konzerv tune iz petih evropskih držav: Nemčije, Združenega kraljestva, Španije, Francije in Italije. Ugotovili so, da so vsi izdelki vsebovali živo srebro, 57 odstotkov izdelkov je presegalo mejo 0,3 delca na milijon (ppm), ki velja za druge ribe.
Je meja za živo srebro v tuni previsoka?
Povprečen Evropejec na leto zaužije več kot 2,8 kilograma tune, večinoma iz konzerv. Organizacija Bloom opozarja, da se zaradi postopka konzerviranja koncentracija živega srebra v tuni pogosto podvoji ali celo potroji v primerjavi s svežimi izdelki. Evropski standard trenutno določa najvišjo dovoljeno raven živega srebra v tuni na 1 ppm.
“To, kar pristane na naših krožnikih, predstavlja veliko tveganje za javno zdravje, ki ni obravnavano dovolj resno,” je novinarjem povedala Karine Jacquemart, izvršna direktorica organizacije Foodwatch France. Dodala je, da “ne bomo odnehali, dokler ne bomo dosegli bolj zaščitnega evropskega standarda.“
Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je leta 2012 določila dopustni tedenski vnos 1,3 mikrograma metil živega srebra na kilogram telesne teže. Za primerjavo, v ZDA je ta dovoljen vnos 0,7 mikrograma, navajata organizaciji. “Če upoštevamo najvišjo mejno vrednost, določeno v evropskih predpisih, po zaužitju ene porcije tveganje za zdravje obstaja pri vsakomur, ki tehta manj kot 79 kg. Kakšen smisel torej imajo ti standardi?” je dejala Julie Guterman iz organizacije Bloom, ki je vodila 18-mesečno preiskavo.
Evropska komisija je v izjavi, posredovani Euronewsu, navedla, da so “najvišje dovoljene vrednosti živega srebra v živilih določene na podlagi podatkov, ki jih imamo o dejanskem pojavljanju živega srebra v živilih. To počnemo s spremljanjem izdelkov, ki so dani na trg, pri čemer upoštevamo načelo ‘tako nizko, kot je razumno dosegljivo’, kadar proizvajalci uporabljajo dobre prakse.“
Nevladne organizacije pa trdijo, da so imeli pri postavitvi norm v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja ključen vpliv industrijski lobiji.
Vpliv na zdravje
Metil živo srebro – najpogostejša oblika živega srebra v hrani – je razvrščeno kot ‘verjetno rakotvorno za ljudi’, kar pomeni, da lahko povzroči raka. Nosečnice in otroci so še posebej občutljivi na visoke ravni metilnega živega srebra, opozarja Svetovna zdravstvena organizacija (SZO).
“Živo srebro je nedvomno nevrotoksin. Strupeno je za živčno tkivo, še posebej je škodljivo na nastajanje in razvoj možganov, ki poteka v času fetalnega življenja in zgodnjega otroštva,” je dejal dr. Philippe Grandjean, profesor okoljske medicine na Univerzi južne Danske.
Izpostavljenost ploda v maternici metil živemu srebru lahko povzroči težave s kognicijo, spominom, pozornostjo, jezikom, fino motoriko in prostorskim vidom.
“Dolga leta smo izpostavljeni majhnim odmerkom,” je dejal dr. Guterman, pri čemer se ti odmerki sčasoma kopičijo v procesu, imenovanem bioakumulacija. Ta proces pojasnjuje, zakaj je tuna še posebej dovzetna za onesnaženje z živim srebrom.
Ker se tuna – podobno kot drugi plenilci ali dlje živeče vrste, kot so morski psi ali mečarice – nahaja višje v prehranski verigi, uživa manjše ribe, se v njih sčasoma nakopiči več živega srebra. Živo srebro je sicer naravno prisotno v ekosistemih zaradi vulkanskih izbruhov in gozdnih požarov. Vendar pa dve tretjini virov živega srebra predstavljajo človeške dejavnosti, predvsem zaradi izgorevanja premoga in fosilnih goriv ter sežigalnic odpadkov. Ko živo srebro pride v stik z bakterijami, kakršne so prisotne v oceanu, se živo srebro spremeni v metil živo srebro, strupeno in bioakumulativno spojino.
Kako naprej?
Organizaciji Bloom in Foodwatch sta začeli kampanjo, v kateri pozivata k strožjim predpisom, denimo k znižanju trenutnega praga iz 1 ppm na 0,3 ppm, kot velja za druge ribe. Prav tako sta sprožili mednarodno peticijo, naslovljeno na deset največjih trgovcev na drobno v Evropi: Carrefour, Intermarché in Leclerc v Franciji, Carrefour, Mercadona in Lidl v Španiji, Conad, Coop in Esselunga v Italiji ter Edeka, Rewe in Aldi v Nemčiji, naj s svojih polic umaknejo izdelke, ki presegajo obstoječi prag, in potrošnike obvestijo o morebitnih zdravstvenih tveganjih.
Iz Evropske komisije so sporočili, da “nenehno pregledujejo najnovejše znanstvene dokaze, da bi zagotovili, da so predpisi o varnosti hrane trdni in posodobljeni.” Pravijo, da dodatno znižanje sedanje najvišje dovoljene ravni pod 1 ppm ni izvedljivo brez pomembnega vpliva na preskrbo s hrano. “Pomembno je opozoriti, da obstajajo različne posebne mejne vrednosti za različne vrste rib, saj so, kot je pojasnjeno višje, mejne vrednosti določene na podlagi podatkov o njihovem pojavljanju. Pri uživanju velikih količin najbolj onesnaženih rib z najvišjimi mejnimi vrednostmi se lahko dopustni tedenski vnos dejansko preseže,” so dodali.
