Pozdravljeni,

Sem 25 letni fant, ki se zadnje čase precej išče v življenju. Najprej naj malo opišem mojo mladost in vzrok zaradi česa se je sploh vse začelo. Rodil sem se kot edinec in že od kar pomnim so mi starši tekom odraščanja vcepljali nek strah in negativnost. To vcepljanje se je preneslo na starše že od obeh dedkov in babic. Že od malega sem od starih staršev samo poslušal kdo ma raka, kdo je umrl, kako se moram obnašat kako ne, kaj bodo rekli drugi,… Mati in babica sta bile vedno v pretiranem strahu zame…Klicarile sta me na žure tudi po parkat na večer, če je vse uredu. Nisem bil tisti tipičen edinec, ki bi bil razvajen in  bi dobil vse kar bi si želel. Veliko sem moral tudi pomagati pri hišnih opravilih in delih v našem gozdu. Potem je leta 20xx dedek nepričakovanoma zbolel. Ker je ostal prikovan na invalidskem vozičku in zato ne more več delati (bil je deloholik). Ves čas ukazuje celi familji kaj je za narediti. To sploh ne bi bil tak problem, če nebi zahteval, da se neko stvar naredi točno v trenutku kot si je to zamiislil. Mati je že od kar se spomnim živčna zaradi službe in to živčnost skozi prenaša name. Starša se nista nikoli razumeta in sta seskozi kregala. Mislim, da skozi odraščanje nisem razvil svojega načina življenja, samozavesti in samodoločanja. Pri 19 sem odšel študirat na fakulteto za strojništvo in dokončal vse izpite (dokončati moram samo še diplomo). No in tukaj nastopi moj oče. On je tisti, ki me je spodbujal naj grem na faks in rotil naj študiram. Faks ni šel ravno gladko, padel sem en letnik in kljub temu prilezel do konca. Zadnje leto študija pa se je oče obrnil kot gramofonska plošča. Kar naenkrat študij ni bil več pomemben, pomembno je blo, da se čim prej zaposlim, češ da bom delal zaradi študija do 70 leta. Leta 2023 sem se tako zaposil v firimi v kateri dela tudi oče, na delovnim mestom z nižjo izobrazbo. Delo je sicer nenaporno, vendar je plača slaba poleg tega me to delo ne zanima. Sedaj pa nevem kaj bi. Vsestalno vtikovanje v zasebnost s strani družinskih članov mi stalno najeda. Najraje se bi odselil v Ljubljano, si dobil prosto sobo in tam začel znova- na svojem. Vendar se po drugi strani bojim, da sem še vedno preveč navezan na starše in na njihovo odločanje, in da v Ljubljani ne bi zmogel sam. Drugi razlog je tudi ta, da punce nisem imel nikoli in jo tudi nikoli ne bom imel, če ne odidem nekam na svoje… Hvala za vaša mnenja..Lp Klemen

Klemen! Ne sekiraj se, kakorkoli se boš odločil, stvari se bodo postavile na svoje (tvoje) mesto, če ne takoj pa čez nekaj let. Tako je med 20 in 30 letom. Ponavadi tudi ne gre zlahka, prej s par padci, razočaranji, stranpoti. Lahko seveda probaš s selitvijo v Lj, potrebuješ le stalen dohodek. Še vedno se lahko vrneš domov, mogoče spet v dom poln očitkov, ampak bogatejši za nove izkušnje. Vse je tvoja pot, tudi starši, stari starši, morda si pa ravno zaradi njih hkrati tudi bolj razmišljujoč, empatičen človek. In to jaz štejem pri človeku v plus. Pojdi, če čutiš. Še prej pa prišparaj nekaj denarja, da ti bo prehod lažji.

Klemen, pozdravljen. Doma so ti vcepili strah. Ne bi bilo slabo, če bi se odselil. Upam le, da te ne bodo potem preverjali po telefonu.

Z dekleti pa nisi imel še čisto nič?

No, lahko mi pišeš tudi na mail: [email protected]

Lp, Martina