Ali lahko sploh kaj storim
Imam dva sinova- oba sta odrasla in imata svoji življenji in svoji partnerki.
Starejšim sinom imamo zelo lep, prijateljski odnos, prav tako z njegovo partnerko.
Mlajši pa je povsem druga pesem. Kot mladostnik je bil zelo ossmljen, ves čas za rsčunalnikom. Preveč je bil doma, brez družbe vrstnikov, osamljen. Starejši brat ga je poskušal vključiti v svoj krog, a je vse poskuse odklanjal .
Pred nekaj meseci je spoznal dekle in se kmalu preselil k njej. Z mojega vidika sicer nekoliko nenavadno in prehito,ampak kdo sem,da sodim in predvsem sem bila in sem še zadovoljna, da ni bil več osamljen. In katera mama pa ne bi bila srečna,če je otrok zadovoljen. Tudi dekle je v redu in vidi se, da ga ima rada. To tu vse lepo in prav.
Boli pa me odnos sina do vseh nas, njegove primarne družine. Bili smo zelo povezana družina in pričakovala bi, da bomo ohranili nek normalen odnos tudi sedaj.
Žal se mlajši sin odmika od vseh nas,krivi nas za vse svoje težave, nič ni bilo dobro, ničrsar ga ne smeš vprašati, najboljše, da ga pudtimo vsi pri miru in ga niti ogovorimo ne. Seveda ima dneve, ko se na veliko razgovori. Včasih se mi zdi, kot da je v obdobju pubertete in ne sredi dvajsetih, kajti upira se vsemu, največkrat pravilom, ki jih sploh ni, a mu po njegovem kratijo svobodo in vplivajo na njegovo življenje. Seveda se najbolj upira nama z možem in si domišlja, da imava do njega neka pričakovanja, o čemer prvič slišiva in si jih le domišlja. Ves čas nama očita,.da v življenju nisva ničesar dosegla in sva prehitro zadovoljna.
Res nisva karierista, sva pa oba fakultetno izobražena, strokovnjaka na svojem podroćju. Ko sta bila otroka majhna,.sva ji.a posvetila večino svojega časa in bila s tem zadovoljna.
Zaenkrat sin razen očitkov nama še ni dosegel ničesar tskega, da bi bilo iz tega opaziti, da bo pa sam drugačen,.bolj ambiciozen.
V zadnjem času se je povsem odmaknil od nas.Njegovo dekle si celo želi, da bi imeli pristnejše odnose. Rada pride na obisk, je družabna in bi se celo želela več družiti s stsrejšim sinom in njegovo partnerko.
Vem, da marsikaj ni več moja stvar,vendar se mi fozdeva, da fant ni na pravi poti, da bo na koncu zaradi svojega nergaštva, ki občasno že meji na nesramnost ter odklanjanja vseh ki so mu blizu ostal sam in ponovno osamljen.
Ne vem kakoo naj se pogovorim z njim, če sploh ter uredim odnos z njim. Vedno semdelala ne tem, da bi se med seboj rszumeli in se podpirali. Predvsem mi je hudo,.ker uničuje odnos z bratom.
Pa da se razumemo, otroci pridejo in grejo in prav nič mi ni težko preživljati časa z možem. Se dobro razumeva in ne čutiva odhoda sinov, kot sindroma izpraznjenega gnezda,ampak priložnkst,.da se spet bolj posvetiva nama oz.sebi. Oba pa naju boli odnos ali bolje rečeno nikakršen odnos s sinom in strah zanj.
Kajti osamljenost, ki sva jo dplemljala nekaj let,pri mladem človeku je bila bolj boleča kot lastna.
Spoštovani,
razumem vašo skrb in hkrati empatijo glede sinove osamljenosti in tudi vašo bolečino ob tako kot sami pravite “nikakršnem odnosu” do primarne družine. Zapisali ste, da se je sin v puberteti zapiral v svojo sobo in sedel za računalnikom, torej se umikal od ostalih članov družine in tudi od družbe vrstnikov.
Najstništvo je za razvoj otroka pomembno obdobje, v katerem otroka učimo, kako na sprejemljiv način učinkovito izražati jezo, želje, kako uveljavljati svoje zahteve in po drugi strani kako se soočati s frustracijami, tudi zavrnitvami vrstnikov. Če je vaš sin to obdobje presedel za računalnikom, ni dobil izkušenj te faze učenja, tako se zapira vase, svoja čustva tlači, ko ne zmore več pa izbruhnejo jeza, očitki, kot pravite sami- uporništvo.
Sin je sredi dvajsetih- torej odrasel, zato lahko zavzamete bolj odrasel način komunikacije. Če se tako odločite, lahko izrazite, da se želite z njim iskreno pogovoriti, lahko izrazite svojo skrb- predlagate iskren, odrasel pogovor. Lahko izrazite željo, da želite popraviti odnos z njim in tudi svoja pričakovanja glede vedenja, ki bo omogočalo ohranjanje stika s primarno družino. Če bo pogovor sprejel, mu prisluhnite brez očitkov, mu dajte priložnost, da res pove, kaj on čuti, misli, kako on gleda na celotno situacijo. Lahko poveste, da si želite imet z njim bližji odnos, ker vam je vreden in pomemben in tudi bolj natančno definirate kaj to pomeni, kako pogosta srečanja, kako dolgo. Se pravi se poskusite dogovorit glede tega. Da je distanca otroka, ki je odrasel večja, je nekako normalno in tudi želeno, saj je cilj vzgoje otroka pripraviti na samostojno odraslo življenje in postopno razvezo od staršev. Izpostavili ste, da vam je hudo ker mlajši sin uničuje odnos z bratom, v smislu, da ga bo vsaj starejši brat rešil, da ne bo ostal sam in osamljen, Oba sinova sta odrasla, torej se lahko glede tega sama pogovarjata in dogovarjata, koristno je ločiti vašo željo kot mame od njiju- dveh odraslih moških. Če se bo izkazalo, da ste imeli prav in se bo to res zgodilo, se bo mlajši sin učil iz svojih napak, imel bo priložnost sprejeti odgovornost za svoja dejanja, sprejeti pripadajočo frustracijo in potem iz tega izpeljati morebitne odločitve za drugačno vedenje.
Če se sami težko soočate z opisano situacijo, se v terapiji da uspešno pogledati, kje se je zataknilo in zakaj je tako in potem določiti bolj konkretne korake reševanja situacije. Za samostojno raziskovanje teh vsebin pa predlagam knjigo Mala knjiga za velike starše, dr. Zorana Milivojevića ali pa knjigo 5 jezikov ljubezni.
Lep pozdrav,
Nastja Dolinar