Bolestno ljubosumje in še kaj …
Pozdravljeni,
v najini zvezi s partnerjem ne vidim več smisla vztrajati samo zaradi otrok, pa me zanima še kako drugo mnenje. Bom probala na kratko opisat najine težave.
Skupaj sva 13 let, zadnjih 10 je pravi pekel. Je sicer res, da ne morem reči, da je vse narobe ali, da je v vsem slab, sploh ne, ampak to, kar se mi razkriva zdaj in to kar se dogaja zadnji 2 leti je pa nevzdržno.
Vedno je bil verbalno agresiven, njegovi napadi so bili siloviti, vedno polni graje, obtoževanja, napadanje za to in ono, metanja krivde name, na začetku nisem niti prav zaprla okna (po njegovem) in že je bil prepir tu ali na pravi način namestila wc papirja, kot bi bilo po njegovem pravilno … Ob verbalnih napadih, ki so se takrat vrstili tedensko, je bil tudi fizično agresiven v smislu, da imamo še zdaj zlomljena dvoje vrat, kjer se še danes vidijo luknje v lesu, zlomljena ključavnica, luknje v steni, ker je boksnil v steno v prepiru. Vse to vedno v pričo otrok. Enkrat je vzel celo nož in si ga držal na svoj vrat … Ob tem, ko je jezen (tudi če ne gre zame) vedno treska, razbija, meče stvari po kuhinji, razbija in podobno, na glas godrnja in “šimfa” tisto ali tistega – kar ga je pač razjezilo …
Ena stvar je agresija, druga pa je z njo povezana – ljubosumje. Vedno je bil ljubosumen, celo najino zvezo. Niti ne samo na moške, to ljubosumje je tudi v smislu, če kdo drug (recimo moja ožja družina, prijatelji) po njegovem dobi preveč pozornosti ali časa. Potem mi že očita, češ za njih si si vzela čas, za mene pa ne. Prišlo je tako daleč, da se skoraj z nikomer več ne družim, ker je vedno problem. Imeti mora konstanten nadzor nad vsem, mojim urnikom, mojimi dejavnostmi, vsem.
Pred leti sem bila dvakrat na kavi z moškim in enkrat v njegovi pisarni med njegovim službenim časom, ker sva se morala dogovorit glede nekih službenih zadev oz. zadev, ki so se tikale mojega dela takrat. Pogovarjala sva se izključno stvari glede dela, meni je bil sicer všeč kot človek, moški na mestu, umirjen in prizemljen – kolikor sva se pač pogovarjala – še danes se s partnerjem prepirava glede njega (revež sploh nima pojma o tem, ima pa svojo partnerko in družino). Po 7 letih bi moj partner še vedno vabil njega in njegovo partnerko, da “razčistimo”. Po tistem nisva bila z onim nikoli v stiku. Je pa partner povedal, da me je že takrat zasledoval in čakal nekje v avtu v zasedi, vem pa, da je prebiral moje e-maile in moje sms-e.
Zaradi službe sem hodila na eno izobraževanje v Ljubljano in po predavanjih, ki smo jih imeli v petek zvečer, smo ponavadi “sošolci” šli jest, ker smo od dveh popoldan bili na poti, ob cca. devetih smo pa končali. Bili smo dobra družba, zelo smo se zaštekali, pogovarjali seveda več ali manj o službenih zadevah, pa splošno o kaki temi … Zaradi tega že dve leti trpim pravo torturo. Bolj ko mu razlagam, da nisem nikoli z nikomer nič imela – on se ne da. Ja res je, da smo šli na en koncert, kao za zaključek, da smo po večerji šli na pijačo – ampak prijateljsko, mešana družba. Vsaka dva do tri mesece ponovno iste teme, in ti napadi in obtoževanja, da imam vsaj dva ljubčka itd. trajajo po tri dni. Takrat je tudi zahteval moj telefon, prebral vse SMS-e, vse e-maile, vse pogovore na chatu, v avto mi je po tistem nastavil GPS sledilno napravo (ki sem jo odkrila nehote). Tako da, kje imam kaj vse nastavljeno ne vem, zadnjič se mu je zareklo nekaj o kamerah in avdio snemalnikih zvoka …
Tretja stvar – onemogoča moje službene obveznosti in zadnja velika težava je moja planirana službena obveznost v Grčijo, ki bi trajala en teden. Njegov odgovor: Spet bi rada nekam šla, če imaš družino ne moreš kar potovat okoli, kaka ženska pa si, da sploh to hočeš, saj nisi stara več 17 let, da bi lazila okoli. Tam se boš zvečer zrihtala, pa šla na pijačo, pa na koncert in v disko. Pa tam bodo Grki … Gre za služben izlet, kjer bomo imeli celodnevno izobraževanje, šle bi pa tri sodelavke (od tega je ena že babica). Mimogrede, on pa gre zaradi dela po en teden ali več občasno v Ljubljano, ali delat na morje za 10 dni … Pravzaprav njega večkrat po teden ni ni ob družini. Ampak tisto je drugače pravi, tam dela sam. Če je to res, ve samo on.
Skratka nadzor se vrši ves čas, če nisem takoj ob uri doma, že kliče, vedno ima kaj za povedat glede moje obleke (krilo do kolen je baje isto kot minič), moja družina in prijatelji so tako ali tako vsi nevredni življenja na tej zemlji in so vse najslabše. Punci se ga pogosto bojita, tudi na njiju se zna verbalno spraviti, sploh s takimi nizkimi udarci, sarkastičnimi, ki jih otrok sploh ne razume. Starejšo hčerko je enkrat zvlekel v klet, da ji “pove svoje” – če ne bi posredovala, ne vem kaj bi bilo. Tamala je stala pred steno, se jokala, telo se ji je treslo … Priznal je, da je v jezi enkrat z njo divjal z avtom in ju oba skoraj ubil. Kriva sem bila seveda jaz, ker sem ga razjezila. Svoje obnašanje opravičuje s tem, češ da je to samo njegov odziv na moja napačna dejanja. Za svoja dejanja ima vedno razlago in opravičilo: recimo, ja povabil domov žensko (eno sosedo, s katero sta bila nekoč par) k nam v hišo, zakuril ji je kamin, naredil glasbo in ji dal “moj” konjak za pit – “da sem videl kako to je” (češ, ker sem jaz bila na pijači z družbo). Onadva sta bila sama v naši hiši v prijetnem vzdušju, medtem ko sem jaz bila na službeni zadevi, otroci pa pri babici. No s to isto je hodil na pijače, jo vabil na kosila in kavice … Ampak on ima pravico to narediti, glede na to kar meni pripisuje, da sem jaz nardila … Kaj vse sta imela s to žensko ne vem.
No to je vrh ledene gore. On pravi, da je vse to obnašanje normalno, da bi vsi rekli, da je to tako, vprašaj kogakoli hočeš. No, pa me res zanima, ali je to normalno, kakšno je torej vaše mnenje?
Jaz sem se do zdaj trudila vztrajat, je pa konkretno začelo vplivati na moje fizično zdravje. Bolečine v predelu okrog srca, zaenkrat izvidi niso pokazali, da bi s srcem bilo kaj narobe, preiskave pa še imam načrtovane. Stric google pravi – tesnoba, anksioznost. Poskušam se držat nad vodo … da me ne uniči.
Hvala za vaše mnenje.
Ojoj, kako lahko sploh živiš s takšnim človekom? Njegovo obnašanje ni normalno. Nisem psihiater, toda upam si reči, da gre za nevarnega, manipulativnega človeka. Tak človek, ko izgubi popoln nadzor, je sposoben narediti kaj resnično hudega.
Moraš zaščititi sebe, moraš zaščititi otroke. Sposoben je marsičesa. V hudi jezi te je sposoben udariti, lahko tudi kaj hujšega. Preponosen je, da bi priznal, da ima težave z obvladovanjem jeze. Globoko v sebi je nesrečen in negotov, nima samozavesti, tudi to je eden od problemov. Verjetno bi mu pomagal pogovor s psihiatrom, kakšna zdravila, pomirila. Samo kaj, ko on ne prizna, da ima težave, po njegovem mnenju so težava vsi okrog njega.
Še nekaj bi poskusila: ko bi bil dobre volje, bi ga poskusila prepričati, da bi si poiskal strokovno pomoč, dvomim pa, da se bo za to odločil.
V kolikor ne, pa veš sama, kaj je treba narediti, oditi od njega stran in zaživeti novo življenje, kako to izpeljati, da ne bo kakšnih tragičnih posledic, je pa druga stran. Glede na to, kakšne izpade ima, je sposoben marsičesa, zato moraš tudi vnaprej zaščititi sebe in otroke.
Vse dobro.