Pod pogoji zgodnje travme ljubezen ni več ljubezen, temveč pogosto patološka navezanost, medosebna odvisnost, soodvisnost, strah pred zavrnitvijo ali zapuščanjem ter potreba po potrjevanju lastne vrednosti skozi partnerske odnose. Odnosi, ki jih veže zgodnja travma, ne temeljijo na čustveni intimnosti in priznavanju drugega kot ločene, avtonomne osebe, temveč so usmerjeni v zadovoljevanje nezavednih patoloških potreb, ki niso bile zadovoljene v preteklosti.
To je razlog, zakaj bo na primer oseba, ki je bila kot otrok žrtev starševskega nadzora ali celo zlorabe, občutila pomanjkanje ljubezni ali pa se bo čutila nevidno, ne dovolj cenjeno ter nezanimivo, če je njen partner ne poskuša nadzorovati ali če ta nima potreb, ki bi jih lahko zadovoljila in se tako počutila v odnosu varno. Takšna oseba se bo težko spoprijela z ohranjanjem odraslega, zrelega odnosa, ker bo pomanjkanje kontrole povečalo njene občutke zapuščenosti. Taka oseba le s težavo prenese individualnost svojega partnerja ali dejstva, da je partner v odnosu zato, ker tako želi, ne pa zato, da bi zadovoljeval njene potrebe.
Stičišče med zrelo odraslo ljubeznijo in nezavedno fantazijo
Posameznik se lahko kontinuirano vključuje v romantične odnose v upanju, da nekoč najde ljubezen, pri čemer se na koncu počuti neizpolnjen, neviden, zavrnjen ali izkoriščen. Nekateri kontinuirano doživljano občutek zaljubljenosti ali infatuacije, kar vodi v razočaranje, ne da bi se zavedali, zakaj.
Ker so nezavedne fantazije nezavedne, se večina nikoli ne zave, da je tisto, kar povzroča težave v njihovem odnosu, v njih ustvarja patološke vezi ali pa odnosu daje določen – večinoma toksičen – priokus, dejansko nezavedna fantazija namesto zrele odrasle ljubezni.
Vseeno pa odnosi, ki se kreirajo na podlagi nezavednih fantazij, niso vedno obsojeni na propad. Nemalokrat so tudi dolgotrajni, pri čemer pa se v njih po navadi kontinuirano ponavljajo istovrstne težave. Pogosto je prisotna domneva, da težave povzroča nekaj praktičnega, pri čemer pa se posameznik ne zaveda, da imajo težave globje notranje psihične korenine.
Nezavedne fantazije so lahko tudi glavni vzrok za to, da se posameznik konstantno znajde sam in nezmožen emocionalno intimno povezati ter ohraniti dolgotrajen romantičen odnos.
Vloga psihoterapije v odnosih
Kar v psihoterapiji pogosto opazimo – bodisi pri reševanju težav v odnosih bodisi pri globlje zakoreninjenih notranjih konfliktih – je, da se sposobnost posameznika za vključevanje v zrele, emocionalno intimne odnose poveča, ko psihoterapija cilja na reševanje notranjih konfliktov na ravni funkcioniranja osebnosti namesto na funkcioniranje osebe, simptome, kognitivne vzorce ali vedenje. S fokusom na integraciji funkcioniranja osebnosti posameznik počasi prične doživljati svoje romantične partnerje kot ločene osebe, z lastno individualnostjo, avtonomijo in potrebami. Odnos prične temeljiti manj na izpolnjevanju posameznikovih potreb, medosebni odvisnosti ali patološki navezanosti in bolj na emocionalno intimnem povezovanju.
Pari, ki so prešli vsaj del te poti – bodisi v individualni bodisi v partnerski terapiji – se običajno pričnejo zavedati svojih nezavednih fantazij in kako se te odražajo v njihovih odnosih. Tudi če notranji konflikti, ki jih povzročajo, niso popolnoma razrešeni, lahko par še vedno razvije sposobnost, da posameznik vidi svojega partnerja kot ločeno osebo in se tako vključuje v odrasel in zrel odnos, in ne v takšnega, ki bi temeljil na infantilnih patoloških fantazijah.
Sposobnost zrele odrasle ljubezni ne pomeni odsotnosti nezavedne fantazije. To ni utopičen odnos, ki bi ga posameznik dosegel s popolno razrešitvijo preteklih travm ter kjer bi zato prišlo do popolne razrešitve nezavednih fantazij. Nasprotno, odrasla zrela ljubezen zajema posameznikovo sposobnost držati nezavedne fantazije ter obenem priznavati, da so del njega samega, ne da bi jih vsiljeval svojemu partnerju ter zahteval njihovo udejanjenje. V zreli ljubezni oseba prenese frustracijo, ki jo prinaša zavedanje, da njen partner ni takšen, kot bi si želela v svojem fantazijskem svetu, hkrati pa prizna, da njene fantazije nimajo nič z njenim dejanskim partnerjem ter da so zgolj del lastnega notranjega sveta in njegovih projekcij.
V zreli odrasli ljubezni oseba stopi korak nazaj, se zaveda vsebine svojih infantilnih neizpolnjenih potreb iz otroštva ter nosi frustracijo, ki izhaja iz neizpolnitve, pri tem pa s svojim partnerjem vstopa v čustveno intimen, netransakcijski odnos.
Več o tem, kako nezavedne fantazije izkrivljajo dojemanje ljubezni, si lahko preberete tem blogu. Naslednjič si boste lahko prebrali več o navezanosti na travmo in toksične odnose.
