Prava ljubezen ali patološka odvisnost od partnerja?

Partnerja v sporu na kavču
Foto: Profimedia

Težave v odnosih so lahko znak nerešenih notranjih konfliktov – bremena, ki ga nosimo iz otroštva. Vendar pa, po drugi strani mirnost v odnosih lahko prav tako kaže na notranje psihične težave posameznikov v odnosu. Razlika je v tem, da tisti, ki doživljajo konflikt zavedno, običajno poiščejo pomoč, medtem ko tisti v mirnih odnosih morda živijo v nevednosti ali zanikanju toksičnosti svojih odnosov.

A kaj imajo težave v odnosih – konflikti, nezdružljivosti, občutek stagnacije, dolgočasje, pomanjkanje strasti ali celo nezmožnost vzdrževanja odnosa – skupnega z ljubeznijo? In kakšna vrsta ljubezni je “prava” – kakšna vrsta ljubezni je zrela in odrasla – v nasprotju z otroško zaljubljenostjo ali patološko odvisnostjo?

Pogosto vidimo, da ko se s težavami v odnosih ukvarjamo v psihoterapiji – tako s posamezniki kot tudi pari – ima večina nezadovoljstva v odnosih, konfliktov, ki se pojavljajo, ali drugih težav, kot je nezmožnost najti pravega partnerja, malo ali nič skupnega z dejansko realnostjo, temveč predvsem z notranjim svetom posameznika ali para. Težave zato niso ne del sedanjosti in ne del realnosti situacije, temveč tvorijo dosleden in vztrajen vzorec ponovitev oziroma udejanjenj notranjih konfliktov posameznika ali para.

Romantična partnerja se namreč vsak na svoj način vključujeta v odnos in doživljata drug drugega skozi prizmo svoje nezavedne percepcije sebe in drugega ter s tem povezanih fantazij. Vsak od njiju bo v odnos prinesel svojo izkušnjo z odnosi iz otroštva – svojo travmo – in s tem tudi lastne nezavedne fantazije, ki jih bo povsem nevede podoživljal v partnerskem odnosu. Zato tudi partner ne bo dojet kot oseba, ki dejansko je, temveč kot oseba, kakršno dojema drugi.

Kako se razvije nezavedna fantazija?

Razvoj nezavedne fantazije je večplasten in kompleksen. V nadaljevanju se bom zato omejil na elemente, ki so relevantni za razlikovanje med zrelo in intimno ljubeznijo na eni strani ter infantilnimi fantazijami ljubezni na drugi.

Naša vključenost v odrasle romantične odnose in druge tesne odnose je v veliki meri definirana z izkušnjami naših odnosov v otroštvu. To zajema predvsem odnose s skrbniki oziroma starši ter izhaja iz vzorcev navezanosti, ki so se v teh odnosih oblikovali. Vključuje ne le naše izkušnje z odnosi, ki so jih naši starši imeli drug z drugim, temveč predvsem izkušnje odnosov, ki so jih oni imeli z nami kot otroki.

Razvoj stabilne identitete in sposobnost zrelih intimnih odnosov

Če je bila naša izkušnja zgodnjih odnosov ustrezna, varna in so bile naše razvojne potrebe zadovoljene, obstaja velika verjetnost, da smo oblikovali varno odraslo navezanost. To nam omogoča, da se varno in samozavestno vključimo v odrasle odnose ter razvijemo samospoštovanje, samozavest ter koherenten in stabilen občutek identitete in lastne vrednosti.

Ko so otrokove razvojne potrebe zadovoljene – torej, ko je fokus na njegovih potrebah in ne na potrebah starša – ter je otrok ustrezno usmerjen v proces emocionalne individuacije in osamosvajanja, predstavlja to pogoje za razvoj stabilne identitete in koherentne samopodobe, ki ni odvisna od priznanja s strani drugih.

Starševski odnos, kjer odrasli priznava potrebe otroka, ga podpira v stiski, z njim predeluje negativna čustva ter mu nudi usmerjanje in podporo, bo pripeljal do otrokove funkcionalne osebnosti in mu bo pomagal pri razvoju sposobnosti zadovoljevanja lastnih potreb v odraslosti. Tak posameznik skozi življenje ne bo šel z občutkom, da je v čem prikrajšan, ali pa z občutkom upravičenosti, da morajo biti njegove potrebe zadovoljene s strani drugih.

Namreč, ko so otrokove razvojne potrebe – torej potreba po priznanju, usmerjanju, prepoznavanju, ljubezni ter sprejemanju njegove ljubezni s strani starša – primerno zadovoljene, otrok internalizira sposobnost zadovoljevanja teh potreb in postane neodvisen od drugih.

Sprejemanje otrokove osnovne odvisnosti od starša torej, paradoksalno, pripomore k njegovemu razvoju v emocionalno in praktično neodvisnega in samostojnega posameznika. Nesprejemanje otrokove odvisnosti ter obravnavanje otroka kot neodvisne osebe pa, nasprotno, vodi v nezdravo, celo patološko, medosebno odvisnost v odraslosti ter v potencialno soodvisne odnose.

Ugotovimo torej lahko, da z zadovoljitvijo otrokovih razvojnih potreb, te potrebe prenehajo obstajati, to pa vodi v to, da se v odraslosti oblikujejo nezavedne fantazije o njihovi zadovoljitvi.

Takšni posamezniki običajno razvijejo varen stil navezanosti in se vključujejo v odnose s čustveno intimnostjo in ranljivostjo. Druge pa vidijo takšne, kot so – resnične – in ne kot del lastnih projekcij – torej, podaljške samih sebe. Takšni posamezniki se, na primer, v fazi spoznavanja z novim potencialnim partnerjem ne bodo soočali z zaljubljenostjo, infatuacijo in idealizacijo partnerja oziroma ne bodo gojili neutemeljenih paranoidnih strahov pred tem, da bi jih druga oseba prizadela. Ostali bodo v stiku z realnostjo.

Motnje v razvoju identitete in razvoj nezavedne fantazije

V pogojih, ko otrokove potrebe niso zadovoljene ali otrok kontinuirano doživlja neugodne ali celo travmatične izkušnje, je izpolnitev njegovih inherentnih razvojnih potreb okrnjena.

Pri izpolnjevanju potreb tako pride do različnih motenj, kar vodi do nastanka nezavednih fantazij. V nadaljevanju poglejmo nekaj tistih primerov, ki so najbolj pogosti in tudi najresnejši, pri čemer pa se moramo zavedati, da se nezavedne fantazije lahko razvijejo tudi v veliko manj toksičnih ali patoloških okoliščinah oziroma v okoliščinah, ki jih večina običajno smatra za povsem normalne.

  • Parentifikacija

Parentifikacija je pojav, pri katerem starš namesto da bi zadovoljil inherentne razvojne potrebe otroka, te zanemarja in mu eksplicitno ali implicitno (zavestno ali nezavedno) nalaga, da otrok zadovoljuje njegove potrebe.

To običajno pomeni, da se bo oseba v odraslosti vključila v odnose, kjer so njene potrebe kronično nezadovoljene, saj sama fantazija, da bo posameznik po tem, ko bo njegov romantični partner zadovoljen, tudi sam opažen in priznan, ohranja osebo v toksičnem odnosu. Fantazija omogoča posamezniku, da ohrani upanje, da bo nekoč tudi sam deležen tega, kar daje drugim.

  • Travma v zgodnjem otroštvu ali biti žrtev zlorabe

Nekdo, ki se znajde v odnosu, v katerem je nenehno zlorabljen, ali pa se kontinuirano zapleta v zlorabljajoče odnose in celo opravičuje dejanja storilca, je lahko žrtev nezavedne navezanosti na travmo in zlorabo. Takšno zapletanje osebe v odnose, kjer je ta pogosto žrtev zlorabe, izhaja iz nekaterih najbolj izrazitih nezavednih fantazij.

  • Pomanjkanja starševega zanimanja za otroka ali aktivno zanemarjanje

Posamezniki, ki so v otroštvu doživeli pomanjkanje pozornosti staršev oziroma njihovega zanimanja, ali pa so celo bili žrtve aktivnega zanemarjanja, pogosto sebe dojemajo kot nepomembne, nevidne in prepuščene same sebi.

V romantičnem odnosu je njihova nezavedna fantazija ta, da jih bo izpolnjevanje potreb njihovega partnerja pripeljalo do tega, da bodo opaženi in cenjeni, kar pa bo omililo strah pred zapustitvijo. V odrasli dobi se takšni posamezniki običajno vključujejo v odnose, ki jih večinoma doživljajo kot nezadovoljujoče in v katerih svoje partnerje dojemajo kot nehvaležne ali zanemarjajoče.

  • Odraščanje z narcističnimi ali odvisnimi starši

Izkušnja otroka pri odraščanju z narcističnim ali odvisnim staršem je lahko podobna izkušnji zanemarljivega starševstva.

V odraslih odnosih takšni posamezniki pogosto poskušajo udejanjiti svoje nezavedne fantazije in zadovoljiti potrebe svojega pogosto narcističnega partnerja po tem, da se počutijo videne. V tem procesu prenašajo to, da so nadzorovani, izkoriščani in manipulirani, pri čemer to prenašajo le zato, da bi se izognili zapustitvi.

  • Žrtev avtoritarnega starševstva

Za avtoritarno starševstvo je značilen pretiran nadzor nad otrokom, pri čemer se starš lahko pogosto zateka h kaznovanju ter uveljavljanju rigidnih pravili.

Posamezniki, ki so kot otroci doživeli močno kontrolo, pogosto dojemajo nadzor kot izraz ljubezni in skrbi s strani svojega partnerja. Njihova nezavedna logika je: “Če me želi nadzorovati, mu je mar zame in me ne bodo zapustil.”

Nezavedna fantazija in romantični odnosi

Ti primeri kažejo, kako zgodnje negativne, travmatične izkušnje, pri katerih otrokova individualnost ni bila spoštovana, povzročijo, da ostane otrok čustveno in psihološko ujet. Starševa nezmožnost zadovoljitve otrokovih potreb, potrditve njihove avtonomije in spodbujanja njihove potrebe po separaciji in individuaciji lahko povzroči, da otrok to hrepenenje nosi s seboj v odraslo dobo.

Otrok, ki se je počutil neopaženega, si lahko skozi vse življenje prizadeva za potrditev s strani drugih. Tisti, ki se je počutil nadzorovanega, lahko v odraslosti išče nadzor s strani drugih, pri čemer pa nadzor drugim tudi očita in zameri. Otrok, vzgojen s strani narcističnega ali soodvisnega starša, si lahko želi svobode, pri čemer pa, ko jo doseže, spozna, da ta prinaša tudi občutek osamljenosti.

Kadar takšne travmatične izkušnje niso ustrezno obravnavane in predelane s pomočjo psihoterapije, posameznik pogosto ostaja slep pred dejstvom, da njegovo nezadovoljstvo v intimnih odnosih izhaja iz njega samega in ne iz odnosa, pri čemer v odnosu zgolj nezavedno podoživlja svoje zgodnje travmatične izkušnje.

Več o tem, kako nezavedne fantazije izkrivljajo dojemanje ljubezni, in kako pretrgati vzorce iz otroštva, si lahko preberete v članku naslednji teden ali pa si več preberete že danes na tem blogu. V naslednjih tednih boste lahko prebrali tudi več o primerih in izkušnjah v otroštvu, ki so vplivali na vaše dojemanje ljubezni, od kje izvirajo, kako se kažejo v odraslosti in odnosih in kako jih razrešiti.

Avtor
Piše

Aleš Živkovič, psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), Evropska zveza za transakcijsko analizo (EATA) mu je podelila status PTSTA s področja psihoterapije. Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
86,041
17.11.2024 ob 14:47
58,799
18.11.2024 ob 09:31
16,247
21.11.2024 ob 15:04
3,412
23.10.2018 ob 17:35
Preberi več

Več novic

New Report

Close