Spoštovani!

Sem v odnosu z moškim, s katerim se zelo ujemava, ampak imava veliko težavo. Namreč on se po določenem obdobju ljubezni kar nenadoma umakne, češ, da mora bit sam. Takrat nima nobene potrebe po nikakršnem stiku z mano. Pravi, da se mu čustva do mene spremenijo. Tako pride do prekinitve lahko tudi več mesecev in ko se vrne je spet lepo. To traja že več let.

Ker me vse to bega in žalosti, sem začela brskati po internetu in prišla do raznoraznih odgovorov, ki so večinoma vodili k duševnemu zdravju. Tudi njegovo otroštvo je bilo zelo težko, zapuščen od matere, skrbel za bolnega očeta in sestro, oče kmalu umrl, anksiozen je bil v najstniških letih, tudi sedaj v srednjih letih mu ne manjka težav.

Vem, da je to na kratko, ampak bi bila hvaležna, če mogoče razberete v čem je težava.

Hvala.

Pozdravljeni,

Razumem, da vas situacija zelo bega in žalosti. Vaš odnos se zdi ujemajoč, vendar je prisoten vzorec, ki se nenehno ponavlja. Pomembno je poudariti, da niste zgolj opazovalka njegovega vedenja, ampak tudi vi prispevate k dinamiki tega odnosa. Vzorci iz vašega nezavednega lahko vplivajo na to, kako doživljate njegov odmik in kako se odzivate na to.

Njegov umik bi lahko bil povezan z globljimi čustvenimi ranami, ki izvirajo iz travmatičnih izkušenj v otroštvu. Zapuščenost, skrb za bolnega očeta in izguba starša so pomembni dogodki, ki so verjetno oblikovali njegove obrambne mehanizme. Umik po obdobju bližine je lahko način, kako se ščiti pred ponovno čustveno ranljivostjo ali občutkom zapuščenosti. Včasih ljudje, ki so doživeli izgube in čustvene travme, težko zdržijo v intimnosti, ker jih preplavijo občutki, ki jih sami ne razumejo v celoti.

Kljub temu, da razumete, zakaj se on umika, je pomembno vedeti, da to ne pomeni, da se bo zaradi vašega razumevanja spremenil. Sprememba mora priti od njega in brez njegove pripravljenosti, da se sooči s svojimi ranami, bodo ti vzorci verjetno ostali prisotni.

Kar pa je pomembno za vas, je, da prepoznate svoje lastne vzorce in to, kako ti vplivajo na vašo vpletenost v odnos. Morda ste nagnjeni k temu, da iščete rešitve zunaj sebe, a del tega vzorca leži tudi v vas. Vztrajanje v tem ciklu bližine in odmika bi lahko nakazovalo vašo lastno nezavedno dinamiko, morda strah pred zavrnitvijo ali potrebo po reševanju drugih.

Predlagam, da se posvetite vprašanju, kaj ta odnos prebuja v vas. Skozi psihoanalitično psihoterapijo bi lahko globlje raziskali svoje vzorce in kako vplivajo na vaše izbire v odnosih. To vam bo omogočilo, da se z večjo jasnostjo odločate o tem, kako želite nadaljevati s tem odnosom.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Hej Jaz711,

Popolnoma te razumem, tole, kar opisuješ, res ni lahko. Zdi se, da ima tvoj partner kar nekaj nerešenih stvari iz preteklosti, ki vplivajo na njegov odnos do bližine. Če je bil v otroštvu zapuščen in je moral skrbeti za druge, to lahko povzroči, da se kasneje v življenju izogiba tesnim odnosom, ker ga podzavestno straši bližina.

To, da se umika, ko stvari postanejo resne, je verjetno njegova obrambna reakcija – boj pred tem, da bi bil spet prizadet. Verjamem, da ga imaš rada, ampak to, da se odnosi kar prekinjajo za več mesecev, mora biti zate res izčrpavajoče. Morda bi mu koristila terapija, kjer bi se lahko soočil s temi vzorci, ker se zdi, da to počne avtomatsko, brez da bi se zavedal, kako tebe to prizadene.

Morda se je vredno pogovoriti z njim o tem, kaj čutiš, in mu predlagati strokovno pomoč, če seveda sam to želi. Vem, da ni lahko, ampak tudi ti si zaslužiš več stabilnosti.

Držim pesti, da se stvari razjasnijo!

Moški se še težje soočajo s čustvenimi ranami kot ženske – ne znajdejo se in posledično tudi težje izrazijo, kje je težava.

Sodeč bo opisanem bi bilo najbolje, da bi šel h kakemu terapevtu, brez tega bosta težko šla skozi to. Upam da je on dovolj razumen, da ve, da je to nujno, če hoče imeti ‘normalno’ partnerstvo.

Pa srečno!