Spoštovani, pišem ker bi si želela mnenja nekoga, ki ni povezan z našo družino.

V družini nas je pet otrok, odraščali smo na manjši kmetiji. Mama je delala doma, oče je hodil dopoldan v službo, popoldan je pa delal na kmetiji. Vem, da sta dala vse kar sta vedela in znala in ker imam oba zelo rada in me zanju skrbi, bi si želela kakšnega nasveta, kako naprej.

Kot otrok sem svoje počitnice preživljala na njivi ali pa pri kakšnih drugih fizičnih opravilih- pri nas družinske počitnice niso obstajale.

Pa ne bom toliko pisala o otroštvu, ki je milo rečeno bilo nekonvencionalno, je pa vsekakor vplivalo na vse nas- otroke.

Zadnja leta se soočamo s težavami s starši, sploh mama je (p)ostala zelo problematična. Odkar pomnim je vedno ona sprejemala glavne odločitve in pri hiši je vedno bil nek konflikt, s hojo po sodiščih, z raznimi grozilnimi pismi, tožbami… na drugi strani enega takih konfliktov se je znašel tudi moj brat, ki se s straši ne razume oz. onadva z njim- od mojih najzgodnejših spominov. Če zraven prištejete še kronično pomanjkanje financ, čistoče v hiši  in rednega zasmehovanja v osnovni šoli si lahko predstavljate kakšno otroštvo je to bilo.

Otroci smo vsi že odrasli, vsi izobraženi, vsi z družinami oz. partnerji in vsi izseljeni od doma, razen najmlajša sestra ki si je nekako po sili razmer stanovanje uredila v zgornjem delu domače hiše.

Starša sta zdaj stara krepko čez 70. Mama je pred parimi leti zbolela in pristala na invalidskem vozičku. Uspeli smo ji urediti najboljšo oskrbo in terapije, da je lahko ponovno shodila, ampak je zdaj, 2 leti po vrnitvi iz rehabilitacije z njo slabše kot kadarkoli prej.

Zredila se je več kot 30 kg, ne dela predpisanih fizičnih vaj, čustveno izsiljuje za sladkarije, noče uporabljati medicinskih pripomočkov, izdelanih po njeni meri; zavrača osebno higieno, vsakodnevno se večkrat na dan z očetom skregata,.. skratka stvari postajajo nevzdržne. Naj povem, da sta drugače oba mentalno zdrava, vendar trmasta do neba.

Zelo je hudo, ko se pogovarjam z enim ali drugim in poslušam kaj je on/ona rekla/naredil in se pričakuje, da se postavim na eno ali drugo stran. S sestrami in vsaka posebej smo imele že nešteto pogovorov z mamo / atom o njunem odnosu, da tako ne gre več, da naj poiščeta strokovno pomoč- odgovor obeh na to je: “meni pa že ne bo en pameti solil, ki nima pojma”… skratka sploh mama ima odgovor na čisto vsako stvar in enostavno ne sliši nikogar razen sebe. Nasploh se je prepričala da nič več ne more, niti zaliti rož ali pobrisati mize. Oče tako večino dela zunaj na vrtu/njivi, da ima mir pred njo, ona pa ždi v nepospravljeni in umazani hiši pred televizijo.

Naj povem še, da smo že večkrat (mi otroci s pomočjo očeta) hišo in njeno okolico generalno očistili, vednar je vseskupaj brez pomena, ker noben od njiju nima občutka za čistočo ali osebno higieno in se tega pač ne vzdržuje; enako se zgodi če katera pride na obisk in pospravi- naslednji dan se nikjer nič več ne vidi… Zelo je težko gledati in poslušati kako starša preživljata svoja stara leta v peklu, ki si ga sama ustvarjata. Osebno me to zelo bremeni, poleg tega imam še svoje težave.

Skupaj s sestrami in bratom smo staršem napisali pismo, ki ga še jima nismo predali. Vem, da ne bo čisto nič drugače, se pa bojim, da bi bilo še huje, saj je oče že zdaj čisto depresiven in obupan.

Ali imate morda kakšen nasvet ali vsaj pozitivno besedo…? Hvala za vaš čas!

Skoraj z gotovostjo bi rekla, da gre pri mami za depresijo oz. začetek demence. Sigurno je bila nekoč  delovna, sedaj pa se ji nič ne da. Mama potrebuje strokovno pomoč, prav tako oče.

Otroci, imejte potrpljenje.  Starost je na žalost grda in prinese marsikaj,  kar ne razumemo. Verjamem  pa, da vam je hudo. Starost, morda začetek  demence te osebnostno spremeni.