Pozdravljeni,

Imam odraslo hčero ,in sem ponosna nanjo ,saj je drugače zelo dobra in srčna oseba .Bliža se 30 im in živi z partnerjem s katerim se koliko vidim dobro razumeta in zato sem vesela .Ima kar odgovorno službo,zato jo po svoje razumem.Me pa žalosti to,da večkrat ne pokliče in vsaj vpraša kako sem npr.Ko pogledam nazaj sva bili prej več v kontaktu in mi je zaupala veliko stvari .Vedno sem si vzela čas zanjo sploh ,če je kaj potrebovala sem brez obotavljanja pomagala.Vedno sem jo podpirala in stala ob strani.Nikoli se nisem in se ne vtikujem v odnos,ki ga ima z svojim partnerjem saj spoštujem njuno zasebnost .Tudi razumem,da ima druge prioritete in,da kdaj zmanjka časa ,pa vendar bi se mi zdelo lepo od nje,če bi malo večkrat poklicala .Seveda me je poklicala kadar je kaj potrebovala  za nasvet za recepte za prevoz ali kadar je imela čas pa ni imela nobene kolegice pri roki takrat .Lažje bi razumela,če bi bila npr.slaba mama in bi jo zapostavljala ali kritizirala tako pa…Jaz se ji ne želim vsiljevat ,ampak se mi pa ne zdi to lepo od nje kar ji bom ob prvi priliki tudi povedala ampak brez očitkov ,da bi ona karkoli morala.Samo ji dat vedet,da bom tudi jaz malo obrnila ploščo saj kljub temu,da sem njena mama ne pomeni to enostranskega odnosa. Jaz sem z mojo mamo imela drugačen odnos ,vedno sem jo poklicala in ji stala ob strani do njenega zadnjega diha tako,da sem.ji že tukaj dala nek zgled ,’ki je pa zanjo očitno verjetno odveč koliko vidim.Se mi zdi ,da te generacije mladih so tako obrnjene k sebi brez uvidevnosti samo,da so zadovoljene njihove želje in potrebe .Mi je pa hudo ,da namesto gradimo mostove postavljamo zidove .Pa nisem tista mama katera bi želela,da se me odrasel otrok drži za kiklo daleč od tega vem,da sta mlada imata rada čas zase in za svoj krog ljudi ,bi pa bilo lepo tudi malo več kdaj starše vkjlucit v ta krog ne pa le takrat kadar potrebuje samo uslugo .Morda se motim ali pretiravam ne vem več…Še kdo s podobno izkušnjo? Pogrešam povezanost in razmišljam kje sem naredila napako,da je tsko kot je.?

Spoštovani,
podajam nekaj izhodišč, ki vam lahko koristijo.

1. Iz zapisa je videti, da ste zelo dobro opravili starševsko vlogo. Hčer deluje samostojno, uspešno, gradi kvalitetne odnose. To so osnovni parametri psihološke odraslosti. Da otrok to doseže, je osnovni cilj dobrega starševstva. Nevezanost na mamo ne spada v ta osnovni paket. Obratno, cilj je, da se otrok od-veže.

2. Videti je, da ste pri vzgoji bolj poudarjali negujoči del (ljubezen, podora, usluge), manj pa kritizirajoči del vzgoje (kritika, disciplina, vzgojne kazni). Mogoče je, da hčerka na tej podlagi ponotranjila nianse prepričanj v smislu, da ji pripada center pozornosti, da je podpora drugih njej samoumevna, da sama ne rabi enako investirati v odnos. Če je tako, bi lahko rekli, da je bila hčerka malce razvajena, prezaščitena ali oboje. Vprašanje je v kolikšni meri. V primerih, ko starši to naredijo v veliki meri, ima to lahko hude posledice za odraslo življenje tega otroka. Če je mera manjša, pa gre le za nianse, oseba živi normalno kvalitetno življenje in je mogoče te nianse regulirati s preprostim pogovorom.

3. Koristna ideja je, da hčerki poveste kako se počutite. Lahko greste še korak naprej. Lahko ji direktivno poveste, kaj si želite. Koliko pozornosti, kdaj, o katerih temah se želite pogovarjati. Tudi kritiko lahko izrazite. Na nek način lahko tako dodate ta del vzgoje. Seveda na situaciji ustrezen način. Bodite pozorni, da ločite svojo željo po povezanosti s hčerko kot otrokom od odnosa dveh odraslih oseb mama-hčer. Ne vem, če ste že naleteli na knjigo 5 jezikov ljubezni. Podaja izhodišča kako identificirati, katera dejanja v odnosu za koga pomenijo izkaz ljubezni. Če to razumemo zase, lažje drugemu povemo, kaj želimo. Ne čakamo, da nam drugi prebere misli.

4. Sicer ste poudarili, da ne gre za vašo željo, da bi se vas hčer držala za krilo. Vseeno pa je zaznati vašo željo/predstavo po nekoliko bolj poudarjeni povezanosti s hčero. Te vrste situacije v svetovanju pogosto srečujemo. Neka naravna pot, je da si ljudje, po tem, ko otroci odrastejo, v celoti zapolnijo svoje življenje z dejavnostmi, odnosi, odgovornostmi itd. Ter seveda, da za to ne potrebujejo svojih odraslih otrok. S tem, da ste svojo mamo “vedno poklicali in ji stali ob strani do zadnjega diha” lahko ni za vas čisto nič škodljivega, je pa stavčna zveza, ob kateri bi dober psihoterapevt privzdignil obrvi. Mogoče bi vprašal, kako da mama ni imela koga drugega, ki bi ji stal ob strani. Gre za zapleteno vprašanje o psihološkem fenomenu bližine in kako blizu nam je kdo v kateri fazi življenja.

Toliko na tem mestu.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić