V Evropi so omejena na območje okoli Kaspijskega jezera in vzhod Kavkaza. Čeprav je bolezen izjemno redka, je še vedno prisotna: marca letos je v Novi Mehiki zaradi kuge umrl moški, februarja letos so v Oregonu diagnosticirali bubonsko kugo pri osebi, ki jo je verjetno okužila hišna mačka, v začetku julija so zdravstveni delavci potrdili primer kuge v Koloradu.
Kuga je bakterijska infekcijska bolezen, ki jo povzroča enterobakterija Yersinia pestis. Na ljudi jo iz okužene živali (okuženi so predvsem glodalci) prenese bolha. Zboli lahko vsakdo. Po preboleli bolezni se razvije delna imunost: človek lahko ponovno zboli za kugo, če je v bolhi velika količina jersinij.
V zgodovini človeštva velja kuga, imenovana tudi črna smrt, za eno najbolj smrtonosnih bakterijskih okužb. V Evropi je v poznem srednjem veku zaradi kuge umrlo približno 50 milijonov ljudi oziroma 30 – 60 odstotkov evropske populacije.
Najbolj endemične države
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je bilo med letoma 2010 in 2015 po vsem svetu prijavljenih 3.248 primerov, od tega 584 smrtnih. Po njihovih podatkih so tri najbolj endemične države Demokratična republika Kongo, Madagaskar in Peru.
Obstaja več pojavnih oblik kuge, najpogostejša je bubonska kuga. Bolezen nastopi nenadno z visoko vročino, mrzlico, splošno šibkostjo in glavobolom. V nekaj urah sledi pojav izjemno povečanih in bolečih področnih bezgavk – bubo, najpogosteje v pazduhah, dimljah ali na vratu. Brez zdravljenja je smrtnost med 30 in 60-odstotna.
Septična kuga lahko nastane brez primarnega buba. Bakterijski endotoksin povzroči strjevanje krvi znotraj žile, nastopi tromboza in s tem zamašitev drobnih žil, kar lahko privede do propada tkiv in gangrene, lahko so potrebne tudi amputacije. Pri majhnem odstotku obolelih se pojavlja meningitis. Prihaja tudi do krvavitev v kožo – nastanka izpuščaja/petehij (drobnih, pikčastih podkožnih krvavitev), krvavitve iz pljuč. Brez zdravljenja je septična kuga skoraj vedno usodna.
Pljučna kuga je najbolj virulentna in najredkejša oblika. Najpogosteje nastane z razsojem okužbe iz buba, možna je pa tudi primarna okužba s aerosoliziranimi kapljicami – možen je prenos s človeka na človeka, brez posredovanja živali. Tako je bilo v primeru velikega izbruha na Madagaskarju leta 2017, kjer je bilo 2.348 verjetnih in domnevnih primerov kuge in 202 smrti. Začetni znaki so podobni kot pri drugih hudih okužbah dihal, kasneje se pojavi še izkašljevanje krvi. Brez zdravljenja je smrtnost blizu 100 odstotkov.
Bolezen se prenaša z ugrizi okuženih bolh, kapljično, z direktnimi stiki z bolniki, z indirektnimi stiki – predvsem kontaminirana so zemlja in živalska tkiva; s praskami ali ugrizi okuženih živali, npr. mačk, možna je tudi laboratorijska okužba.
Zdravljenje in cepljenje
Sodobni antibiotiki lahko preprečijo zaplete in smrt, če jih okuženi dobi takoj po pojavu simptomov. Zdravljenje se uporablja pri dveh najpogostejših vrstah kuge: bubonski in pljučni. V srednjem veku je kuga povzročila tako veliko smrti, ker še ni bilo antibiotikov.
Obstaja tudi cepivo proti kugi, vendar glede na to, da je kuga pri ljudeh redka bolezen, se cepljenje rutinsko ne izvaja. Potrebno ni niti za prebivalce na območjih z znano enzootično kugo ali potnike, ki potujejo na ta območja. Ameriški center za nadzor nad nalezljivimi boleznimi svetuje cepljenje le ljudem, ki prihajajo v stik z Y. pestis zaradi narave njihovega dela – predvsem laboratorijsko in raziskovalno delo ali terensko delo na enzootičnih območjih npr. ob naravnih nesrečah.
Vira:
