S fantom sva skupaj 2 leti in pol. Po slabem letu letu sva začela skupaj živeti. Pred tem, sem bila jaz v študentu, kamor je on prihajal, skupaj sva hodila na sprehode v mesto, na izlete, se imela super. Od kar živiva skupaj, ker sem jaz zaključila s študijem, se je počasi začel spreminjati. Je računalničar, zato je hitro prinesel k nama računalnik, ter preživlati čas tam. Od skupnega življenja naprej, vedno manj želi z mano ven, ne na sprehod, ne na kolo, čeprav v njegovih očeh izgleda drugače, da sem, jaz tista, ki sem nemirna. Tudi ko rečem, kaj bi on počel, mu ni do ničesar. Stara sva 25 in meni se zdi, da pridem domov, skuham, in potem, da sem cel dan doma, serije, tv, računalnik, to se mi zdi penzionistično, in hkrati škoda časa. Jaz nisem iz kraja, kjer sva se spoznala in zdaj živiva, ampak sem se odločila, da grem z njim tukaj v najem, ker je bilo predhodno v odnosu vse drugače. Ne vem kaj naj naredim, saj mi sama ven hoditi, ni fajn, njemu ni, če pa gre, pa moram biti vesela, meni se pa to zdi nekaj normalnega. Hkrati, pa nimam v tem kraju ne družine, ne prijateljev, samo službo, zato si vedno bolj želim v svoj kraj, tudi glede službe ni problem, saj lahko delam v svojem kraju. Vem da me ima res rad, tudi jaz njega, ampak trenutna situacija, mi ni fajn, ko pridem in pojeva, se vleže na kavč ali gre na računalnik in tako do večera. Tudi med vikendi ne da nikakršne ideje kaj bi počela, ko pa jaz predlagam, mu včasih je, včasih, ne in grem sama. Sem mu že povedala, da se je spremenil, ampak njemu se ne zdi tako.