Slab odnos s starejšim sinom
Pozdravljeni!
Na vas se obračam zaradi slabšega odnosa s starejšim sinom, ki bi ga rada popravila. Sem mama 2 sinov starih 4,5 in 2,5 let. Z mlajšim sinom se dobro razumeva, je rad z mano in mi pravi ‘moja mamica’.
S starejšim sinom sva pa že kar nekaj časa v slabših odnosih. Kot bi bil med nama nevidni zid. Sin je bolj navezan na očeta kot name, kar samo po sebi sicer ne vidim kot problematično, čeprav malo boli. To se je začelo bolj očitno kazati cca 2,5 leti nazaj ob prihodu njegovega bratca, pa tudi pred tem se je že videlo. Takrat je imel kar težave s sprejemanjem bratca, mene in bratca je hotel tepsti (tega sedaj ne počne več). Z mlajšim bratcem se sedaj sicer zelo dobro razume, se lepo igrata skupaj in se vidi da sta rada skupaj.
Razumem, da je bil prihod novega družinskega člana zanj zelo stresen in da so možni razni izpadi. Vendar se še vedno dogaja da mene zavrača in želi očeta. Še pred kratkim mi je rekel: ‘Atija imam rad, tebe pa ne’, ‘Zdaj, ko nimamo več dojenčka, te pa ne rabimo več’, ‘Jaz sem od atija, mlajši bratec je pa od tebe’ itd. Takih izjav ne izreče v nekem napadu jeze, ampak ko smo umirjeni in brez meni vidnega povoda. Zgodi se, da noče z mano npr. v trgovino, bi bil raje doma z atijem. Včasih, ko kam gremo vpraša, če grem jaz tudi, in ko rečem da ja, mu to ni všeč. Po navadi na take izjave odreagiram v stilu: ‘Ne govori tako, ne misliš resno’ ali pa ‘Jaz te imam rada tudi če me ti nimaš’. Ne vem, ali je to pravilno? Ta teden se je pa dogodilo, da so mi popustili živci in sem rekla, da bom pa res kar šla če sem tako grozna in naj se kar na atija obrne če karkoli rabi – vem da nisem prav naredila.
Zgoraj opisano se ne dogaja ves čas. Pogosto se imamo fino, hodimo na izlete in večinoma normalno komunicirava. Potem pa sem in tja izstreli kakšno tako izjavo, ki resnično zaboli. Res se trudim biti dobra mama, sem aktivna, počnemo stvari, ne rečem, če se nebi nič brigala za svoje otroke. Ne razumem, zakaj imam pri starejšem tako težavo, pri mlajšem pa ne. Pa razmišljam ali morda samo škodo delam svojim otrokom, ali sem res slaba mama.
Upam na kakšen nasvet, kako bi se lahko lotila popravljanja odnosa oz. kje bi lahko bila težava.
Najlepša vam hvala,
Zaskrbljena
Spoštovani,
tehtno in iskreno ste opisali težavo. V okviru svetovanja pogosto naletimo na podobne težave in starši jih večinoma tudi rešijo. Zelo verjetno je bistvo težave v tem, katera sinova vedenja na kakšen način kot starša regulirata. Rečeno drugače, težava je v sporočilih, ki jih starejši sin prejme (ali ne prejme) predvsem od vas, pa tudi od očeta. Npr. sporočilo ‘Ne govori tako, ne misliš resno’ je v dani situaciji manj ustrezno. Predvsem ni dovolj močno in ne doseše potrebnega učinka. Poleg tega sin s svojo otroško psihološko logiko še ne more razumeti dela sporočila ‘tega ne misliš resno’. Ne ve kaj naj s tem. Ustrezno bi bilo, da starša z jasno, sinu razumljivo in dovolj močno komunikacijo regulirata določena vedenja. Recimo to, da mami govori kot navajate, da tepe itd.
Neželena otrokova vedenja starši regulirajo po korakih:
1. starš pri sebi natančno določi katero vedenje bo reguliral (spodbujal, zahteval, zaviral, prepovedal)
2. otroku na njemu razumljiv način sporoči svoje zahteve (kratko, jasno, odločno). Če je bil otrok pred tem navajen drugače, je dobro opraviti še preokvirjanje v smislu: “do sedaj je bilo tako, od sedaj naprej pa bo tako in tako …”
3. starš otroku pojasni kakšne bodo posledice, če bo otrok navodila upošteval (pohvala, nagrada) in kakšne, če ne bo (kritika, grožnja s kaznijo, kazen)
4. starš posledice nekajkrat striktno izvede. Posledice morajo biti ravno dovolj močne, da se otrok podredi, ne pa premočne.
5. otrok spremeni vedenje in izvajanje posledic ni več potrebno
Ker tega kot starša nista izvedla, se je sin po svoji naravni težnji umestil v družinski hierarhiji višje od vas/mame. On verjame, da je močnejši od vas, da lahko on diktira kdaj bo mama kam šla in ali jo še potrebujemo ali ne, koga bo imel rajši itd. To nima kaj dosti veze s tem na koga je sin dejansko navezan in koga ima rad, ampak kot rečeno s pozicijo v družinski hierarhiji. Njegov občutek nadmoči spodbujate tudi s svojimi ostalimi “šibkimi” sporočili. Recimo z užaljeno grožnjo z zapustitvijo. Za to sporočilo ste ustrezni in iskreno ugotovili, da ni primerno. Primerno bi bilo: “Do sedaj sem ti dovolila, da to govoriš. Od sedaj naprej, da ne rečeš tega nikoli več. Če boš to rekel, bo posledica to in to …”
Pri mlajšem nimate težav … še. Najbrž zato, ker pri tej starosti šele pričenja z uveljavljanjem svoje volje. Ko bo starejši, bo zelo verjetno prišlo do enakih ali pa podobnih težav v nekoliko drugačni obliki.
Če želite naprej raziskovati sami, vam priporočam knjigo Mala knjiga za velike starše, Zoran MIlivojević. Lahko poslušate tudi tale podkast, ko sva se ravno o tej temi pogovarjala z Boštjanom Romihom: https://www.izzirokus.si/blog/clanki/podkast-kaj-sporocamo-nasim-otrokom
Možnost je tudi, da se z možem oglasilta na nekaj svetovalnih srečanj. Bomo hitro ugotovili bistvene značilnosti vaše družinske dinamike in začrtali spremembe, da rešita problem. To bi bilo koristno za vaju kot starša v luči naslednji 15 let vzgoje, predvsem pa za oba otroka. Starši pogosto enačijo discipliniranje otrok z neljubeznijo. To je velika zmota, škodljiva predvsem za prihodnost otrok.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Imam zelo podobno izkušnjo snscojim starejšim sinom, le da je zdaj star že 8let. Jaz sem bila v otroštvu psihično in fizično res zlorabljanja s strani mame in sem odšla v svet z držo žrtve in podrejenosti. Dobila sem si tudi takega partnerja, ki je odigraval avtoriteto in imel glavno besedo. Dokler se nisem zaradi velike stiske vključila v psihoterapijo, 4leta je že tega kar jo občasno se obiskujem in takrat sem se začela postavljati zase, si iskati svoj prostor, se z možem boriti, če se lahko tako izrazim, en košček zase. Ja, grozno, občutek sem imela da sem samo za zadovoljevanje sinovih, moževih potreb, pod moževo diktaturo kot je on narekoval in seveda, služenje denarja, v službi ista vloga kot doma… In sem se začela boriti, s pomočjo terapevtke in njene podpore. Danes sem boljše, se pa učim sploh kako se boriti, ker vedno sem bila vajena umika. No in pri sinu je bilo tudi tako, da je spraševal zakaj grem zraven na izlet da naj kar doma ostanem, mož je pa to vlogo kar sprejemal… In sem sinu začela postavljati odločne meje, to na način, ko mi je kaj takega rekel, da sem ga pogledala v oči, mu povedala, da jaz ga imam rada, da pa mi je žal da on mene nima. Ampak to z drugačno držo kot leta prej… Prej sem se zgubljala v strahu, da me sin ne bo imel rad, mešala sem svoje zlorabe, ki so me preplavljala vsakič ko bi sinu morala postaviti meje… Mislila sem, da če mu bom postavila meje da ga bom uničila. In tako sem in še vedno zahtevam od njega da spoštuje moje meje, ne bojim se ga kdaj malo bolj odločno prijeti in od njega zahtevati kar sem naročila, hkrati pa mu nudim ljubezen in podporo. In sin se je obrnil, rad me ima, opazila sem še nekaj, da mož ne zna učinkovitih mej postavljati drugače kot s kričanjem, kar pa nič ne doseže in sin se sedaj raje obrne name, se pa še vedno čuti občasno, da se čuti nad mano… To sem mu dovolila prva 4 leta in zavedam se da bom do konca življenja ob življenjskih preizkušnjah padla nazaj v občutke nemoči , ki sem jih kot otrok doživljala.
Prevzem vi morate razčistiti pri sebi, da če zahtevate neko spoštovanje in meje od sina da zato niste slaba ampak jih otrok nujno potrebuje, da mu s tem ne delate nič slabega. Da ste dobra, skrbna mama in to je dovolj. Da ste dobra oseba, ki lahko zahteva spoštovanje do sebe.
Srečno.