Vprašanje
Spoštovani,
v vaših odgovorih sem ze velikokrat našla odgovor na vprašanja, ki me mnogokrat porajajo. Moje vprasanje ni ravno iz neonatologije, ampak na vase mnenje dam zelo veliko, zato mi ne zamerite. Doma imam 18 mesecno malcico, ki zelo mocno odklanja druzbo drugih majhnih otrok. Prav tako tuji odrasli ljudje ne pridejo v postev – kar otrpne na mestu. V vrtcu, ki ga obiskuje 3x tedensko se po besedah vzgojiteljice raje igra sama ali pa z vzgojiteljicami. Ko pride iz vrtca domov je ponavadi zelo nerazpolozena, kot da nama z mozem zameri, da smo jo poslali tja. Naceloma pa se govorno lepo razvija, odrasca dvojezicno, saj zivimo v tujini. Oponasa zivali, maha v slovo, uboga ukaze, se odziva na ime, plese, kaze interese za knjige, kaze interese za hisna opravila, z mano drzi ocesni kontakt in ponavlja besede za mano. V glavnem, zdi se mi normalna puncka, mogoce v nekaterih stvareh celo zelo napredna. Kar pa me skrbi je, da rabi ogromno moje blizine, odvraca vrstnike, se ne zeli igrati z drugimi otroci, se stiska k meni, ko se ji kdo zacne priblizevati. Gospa doktor, me mora kaj skrbeti? Nocem biti crnogleda, ampak nekdo od znancev je celo omenil, da so to prvi znaki avtizma? Je pravi samotar, ko je sama na igriscu je vesela, zganja norcije in je prav zadovoljen otrok, cim pa se zeli kaksen otrok z njo igrati je konec lusnega.
Hvala za vas odgovor,
Mojca
Priznam, da sem na področju takšnih težav precej “bosa” in so pravi naslov (bolj kot pediatri) psihologi, zlasti tisti, ki so specializirani za zgodnje otroško obdobje.
Vseeno pa mi izkušnje (če že ne tisto, kar sem se naučila v teoriji) govorijo, da gre najverjetneje za prehodne motnje obnašanja (še zlasti, ker govorite o dvojezičnosti, o tujini), kjer je deklica zelo močno navezana na vas (in vi nanjo?) – mama ji pomeni varnost, drugi otroci ali celo odrasli pa sprožijo nelagodje, če že ne strah. Ker pa ne veste, kako hitro bo minilo – in še zlasti, ker obstoja tveganje, da se takšen način odziva lahko kar “ukorenini” in celo stopnjuje, bi si na vsak način poiskala usposobljenega svetovalca – ki se bo pogovoril z vami, z možem, predvsem pa ob tem opazoval odzivanje hčerkice.
Seveda “na silo” ne morete narediti ničesar. Vseeno pa poskusite čim prej narediti vezi med vama nekoliko bolj ohlapne – naj se več z njo ukvarja oči, vi pa se (priznam, da je to za mamo najtežje) malo umaknite. Predvsem pa ne imejte občutka, kako vama mala “zameri”, da gre v vrtec – ki ji ga skušajte priljubiti tudi s “podkupovanjem” z majhnimi pozornostmi, ki jih vi pripravite in jih deklici lahko dajo vzgojitelji. In se ne obremenjujte s tem, da se tudi v vrtcu igra sama. Veliko je takšnih otrok, pa skoraj nobeden med njimi ni avtist. Ne nazadnje avtisti tudi z lastnimi starši včasih težko najdejo stik, vaša pa se prav “lepi” na vas.
Se še kaj bereva, lep pozdrav,