Izgorelost med mladostniki
Imam 19 let. Letos februarja doživel adrenalni zlom, bil tri tedne zaprt na psihiatriji. Zdaj redno jemljem antidepresive, zjutraj sertralin in zvečer trazodon. Ali gre dejansko za izgorelost ali je tu prisotno kaj drugega. Starši mi pravijo, da je burnout, vendar sem imel do zdaj le šolo, nic drugega, počitnice vedno sproščene, prav tako vikende. Izgorelost je sicer značilna za ljudi z več leti delovne dobe, ne pa dijake, še posebej ne tako huda. Kaj se mi dogaja? Okrevam pa hitro, odkar sem se odselil. Prosim za mnenja
Pozdravljen,
to kar vemo iz tvojega zapisa je, da je bilo sigurna nečesa preveč. Zdaj ali so bili to zunanji faktorji (šola, zahteve, domače razmere, odnosi, …) ali notranji (npr. izrazito čustveno doživljanje sicer dokaj običajnih situacij, pretirana pričakovanja do sebe, občutek, da ne bom zmogel …) ali pa kombinacija obeh, tega ne morem vedeti. To bi ugotovili tekom nekaj ur svetovalnega pogovora. Ko bi ugotovili kaj je v ozadju, bi tudi postalo jasno kako pristopiti, da boš zadevo postopoma rešil. In ja, imamo pogoste primere izgorelosti (ali podobnih psiho-fizičnih stanj) pri mladostnikih. Enako starih kot si ti ali celo mlajših.
Toliko na hitro. Če imaš še kako konkretno vprašanje, kar dopiši in bom odgovoril.
Lp, Uroš
Bralka696, 19.11.2024 ob 01:59
Pozdravljeni!
Imam vprašanje za moderatorja:
Zakaj je danes toliko izgorelosti pri vseh generacijah? Nekdaj so ljudje veliko več delali, otroci in starejši od jutra od tebe na njivah pa niso izgorevali.
Lp!
Pozdravljeni,
več je razlogov. Eno je, da so danes pričakovanja, ki smo jih različne generacije vzele nase, veliko višja. Vsebina v šolah je zahtevnejša. Zraven se pričakuje, da so otroci še glasbeniki, športniki, super vzgojeni, … Enkrat sem na govorilnih za mojega otroka v vrtcu štel projekte, ki jih je naštevala vzgojiteljica, da jih bodo z otroci izvedli. Jih je bilo 32. Mladi so vzeli nase, da morajo biti lepi, hitro obogateti, popolni. Starši so vzeli nase, da morajo izvajati popolno vzgojo. Itd. itd.
Drugo je, da smo danes veliko bolj pozorni na počutje, zato v izgorelsot uvrščamo številna stanja, kateri se včasih sploh ni zaznavalo.
Tretje je, da so danes otroci tekom vzgoje bolj zaščiteni, zato odrastjo v bolj občutljive osebe. Ker so bili manj izpostavljeni resnim življenjskim preizkušnjam, tudi težje zgradijo zaupanje v svoje sposobnosti.
Še ena razlika je, da je delo včasih potekalo manj intenzivno. Tudi če se je delalo dolge ure, se je v povprečju delalo počasneje. Produktivnost je bila veliko nižja.
Naslednje – delo je bilo časovno bolj omejeno na delovni čas. Osebe niso bile delodajalcu na razpolago popolda, preko vikenda, na bolniški, kot je to danes.
Potem so tukaj še psihološki faktorji kot posledica vzgoje s pogojevanjem ljubezni/osebne vrednosti. Ta faktor je bil v preteklosti sicer enako ali še bolj prisoten kot danes. O tem sem veliko pisal na tem forumu in drugje.
Hvala za dobro vprašanje. Če želite lahko še sami raziščete to temo in kaj dopišete na tem mestu. Bo koristno še za druge uporabnike foruma.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Uroš Drčić, 19.11.2024 ob 09:30
Bralka696, 19.11.2024 ob 01:59
Pozdravljeni!
Imam vprašanje za moderatorja:
Zakaj je danes toliko izgorelosti pri vseh generacijah? Nekdaj so ljudje veliko več delali, otroci in starejši od jutra od tebe na njivah pa niso izgorevali.
Lp!
Pozdravljeni,
več je razlogov. Eno je, da so danes pričakovanja, ki smo jih različne generacije vzele nase, veliko višja. Vsebina v šolah je zahtevnejša. Zraven se pričakuje, da so otroci še glasbeniki, športniki, super vzgojeni, … Enkrat sem na govorilnih za mojega otroka v vrtcu štel projekte, ki jih je naštevala vzgojiteljica, da jih bodo z otroci izvedli. Jih je bilo 32. Mladi so vzeli nase, da morajo biti lepi, hitro obogateti, popolni. Starši so vzeli nase, da morajo izvajati popolno vzgojo. Itd. itd.
Drugo je, da smo danes veliko bolj pozorni na počutje, zato v izgorelsot uvrščamo številna stanja, kateri se včasih sploh ni zaznavalo.
Tretje je, da so danes otroci tekom vzgoje bolj zaščiteni, zato odrastjo v bolj občutljive osebe. Ker so bili manj izpostavljeni resnim življenjskim preizkušnjam, tudi težje zgradijo zaupanje v svoje sposobnosti.
Še ena razlika je, da je delo včasih potekalo manj intenzivno. Tudi če se je delalo dolge ure, se je v povprečju delalo počasneje. Produktivnost je bila veliko nižja.
Naslednje – delo je bilo časovno bolj omejeno na delovni čas. Osebe niso bile delodajalcu na razpolago popolda, preko vikenda, na bolniški, kot je to danes.
Potem so tukaj še psihološki faktorji kot posledica vzgoje s pogojevanjem ljubezni/osebne vrednosti. Ta faktor je bil v preteklosti sicer enako ali še bolj prisoten kot danes. O tem sem veliko pisal na tem forumu in drugje.
Hvala za dobro vprašanje. Če želite lahko še sami raziščete to temo in kaj dopišete na tem mestu. Bo koristno še za druge uporabnike foruma.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Najlepša hvala za vaš odgovor in se opravičujem za svojo tipkarsko napako ki sem jo ugledala komaj po vašem odgovoru. (torej, mladi in starejši so nekoč delali od jutra DO TEME, ne od tebe 🙂
Ja, gotovo je še kaj raziskati, nekako še vedno ne razumem. Tudi takrat so namreč bili pogojevani, morali marsikaj požreti, niso bili sprejeti kot osebnosti, polno je bilo takšnih in drugačnih zlorab, travm, skratka veliko je bilo psihološkega trpljenja, pa vseeno so lahko delali od zore do mraka. Sedaj, lahko bi rekli da jim je delo pomagalo psihološko preživeti, zakaj nam pa danes ne pomaga, temveč potegnemo ta kratko še pri delu, izgorimo… In potem slišim starejše jamrati nad mladimi kako nič ne delajo, kako spodbudno… Oni so lahko delali pa niso izgoreli, mi pa izgorimo in potem še poslušamo kritike nad nami.
Bralka696, 20.11.2024 ob 03:11
Najlepša hvala za vaš odgovor in se opravičujem za svojo tipkarsko napako ki sem jo ugledala komaj po vašem odgovoru. (torej, mladi in starejši so nekoč delali od jutra DO TEME, ne od tebe 🙂
Ja, gotovo je še kaj raziskati, nekako še vedno ne razumem. Tudi takrat so namreč bili pogojevani, morali marsikaj požreti, niso bili sprejeti kot osebnosti, polno je bilo takšnih in drugačnih zlorab, travm, skratka veliko je bilo psihološkega trpljenja, pa vseeno so lahko delali od zore do mraka. Sedaj, lahko bi rekli da jim je delo pomagalo psihološko preživeti, zakaj nam pa danes ne pomaga, temveč potegnemo ta kratko še pri delu, izgorimo… In potem slišim starejše jamrati nad mladimi kako nič ne delajo, kako spodbudno… Oni so lahko delali pa niso izgoreli, mi pa izgorimo in potem še poslušamo kritike nad nami.
Sem dopolnil prejšnji odgovor.
Lp Uroš