Na področju skrbi za duševno zdravje delujejo psihiatri, psihologi in psihoterapevti. Izkušnje z njimi so lahko zelo različne, kar povzroča dodatno zmedo in negotovost. Strokovnjaki programa OMRA (Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja) pojasnjujejo, kaj se zgodi, ko človek najprej obišče psihiatra, nato psihologa in zatem še psihoterapevta.
Obisk pri psihiatru
Psihiatri največkrat delujejo v okviru javnih zdravstvenih ustanov. K njemu vas napoti osebni zdravnik. Psihiater na podlagi razgovora in opazovanja, pa tudi iz informacij, ki jih prispevajo svojci, postavi diagnozo duševne težave ali pa sum nanjo. V primeru suma lahko pošlje človeka na dodatne preiskave, na primer na slikanje glave, kliničnopsihološki pregled ali v laboratorij z namenom, da bi rezultati preiskav sum potrdili. V nadaljevanju predlaga vrsto obravnave in zdravljenje.
V razgovoru psihiater posluša zgodbo bolnika in v nekaterih primerih tudi njegovih svojcev. Postavi vprašanja, ki lahko presenetijo in tudi prestrašijo: “Ali razmišljate o smrti, samomoru? Ali se samopoškodujete? Ali slišite glasove? Ali pijete alkohol, jemljete droge ali kadite?” Ta vprašanja lahko nekoga tudi razjezijo, so pa nujna za postavitev psihiatrične diagnoze.
Obisk se najpogosteje konča tako, da predpiše zdravila in naroči na kontrolni pregled. Obravnava pri psihiatru se osredotoča na problematično simptomatiko in poskuša omiliti težave, ki bolnika omejujejo na različnih področjih v življenju.
Obisk pri psihologu ali kliničnemu psihologu
K psihologu ali kliničnemu psihologu najpogosteje napoti psihiater. Pri psihologu je v začetku razgovor podoben kot pri psihiatru, gre pa obravnava korak dlje. Njegova vprašanja so malo bolj poglobljena, zanimajo ga tudi vaša čustva in informacije o splošnem delovanju v življenju. Zdi se, kot da opravlja intervju, v katerem ga zanima širša slika o vas.
Na obravnavi psiholog opravi tudi psihološke teste. Nekatere enostavne, druge bolj komplicirane. Na njihovi podlagi oceni in pridobi informacije za nadaljnjo obravnavo. Pri testih imajo nekateri ljudje občutek, kot da so v preiskavi. Nekatera vprašanja so podobna in se ponavljajo. S tem psiholog preverja resničnost in zanesljivost vaših odgovorov, ki odražajo osebnostne značilnosti, spomin, procese mišljenja in odločanja, počutje ter tudi znake morebitnih duševnih težav.
Psiholog v nadaljevanju na podlagi psihiatričnega mnenja in svojega klinično psihološkega pregleda ponudi razbremenilni pogovor, poda kak nasvet in predlaga nadaljnje korake. Ker je v sistemu javnega zdravstva malo možnosti za dolgotrajno psihološko obravnavo, psiholog klienta morda usmeri nazaj v obravnavo k psihiatru ali pa predlaga psihoterapevtsko pomoč. V tem primeru vas lahko uvrsti na čakalni seznam. Čakalne dobe za psihoterapijo so zelo dolge (več kot eno leto), zato lahko predlaga, da se obrnete na kakšnega od centrov za duševno zdravje ali poiščete zasebnega psihoterapevta.
Obisk pri psihoterapevtu
Psihoterapijo lahko dobite predpisano na napotnico ali jo poiščete v okviru zasebnih psihoterapevtov, kjer je potrebno za eno uro obravnave plačati 50 evrov ali več. Najbolj izkušeni psihoterapevti imajo običajno najvišje cene, ki lahko presežejo tudi 100 evrov na uro.
Prvi razgovor pri psihoterapevtu je informativne narave in je namenjen spoznavanju in odločanju o tem, ali se klient in psihoterapevt ujameta in bo nadaljnjo sodelovanje lahko uspešno.
Tudi psihoterapevt na razgovoru zastavlja vprašanja, vendar so ta vprašanja težja in nanje ni tako lahko hitro najti jasnega odgovora. Pogovor se odvija veliko bolj počasi. Psihoterapevt si za klienta vzame celo uro časa. Klient ga tudi zelo zanima in skuša ga razumeti. V pogovoru spodbuja k poglobljenemu razmišljanju in pogosto pri klientu vzbudi občutek, da je zanj pomemben. Razlog za to je v tem, ker psihoterapija temelji na odnosu, ki se vzajemno vzpostavi med klientom in terapevtom. Pri tem je nujno medsebojno zaupanje, ki ga klient do terapevta enostavno začuti.
Ob koncu prvega srečanja psihoterapevt predlaga, da klient v miru premisli in se po občutku odloči, ali bi želel nadaljevati z rednimi psihoterapevtskimi obravnavami.
Število ponovitev psihoterapevtskih srečanj se razlikuje od značilnosti problematike, s katero posameznik prihaja na terapijo, globine in zakoreninjenosti problema, kompleksnosti težav, metode psihoterapevtskega dela, pripravljenosti na spremembe, zrelosti odnosa do dela na sebi in drugih okoliščin. Psihoterapevtska srečanja se lahko ponovijo le nekajkrat, vendar najbolj pogosto trajajo daljše obdobje, lahko tudi več let.
Psihoterapija je namenjena izboljšanju počutja in kakovosti življenja, zato se razgovori gibajo v smeri kako se počutite, kaj doživljate, kakšne so vaše vrednote, kaj ste doživeli in kako se soočate z neprijetnimi in travmatičnimi dogodki. Pri psihoterapevtu na plano pridejo stari in pozabljeni dogodki, ki pa vendarle pomembno vplivajo na naša življenja.
Psihoterapevt pomaga zaznavati, doživljati in se odzivati na nove načine, ki jih klient lahko uporabi v vsakdanjem življenju.
Medicinski, psihološki in psihoterapevtski model obravnave k ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja prispevajo vsak na svoj način. Noben model ni najboljši ali najbolj učinkovit. Pomembno je, da vsak pri sebi in na podlagi strokovnega priporočila najde tistega, ki bo zadovolji potrebe, ki so v ospredju. Pogoste se izkaže, da je zelo učinkovito tudi medsebojno sodelovanje dveh ali vseh treh strokovnjakov.
Kaj v primeru, da strokovnjaki govorijo drug čez drugega in ste zmedeni
Včasih imajo ljudje izkušnjo, da se strokovnjaki obregnejo drug ob drugega in skušajo povzdigniti svojo stroko ali svoj model zdravljenja.
Strokovnjaki programa Omra svetujejo:
“Psihiater na primer reče, da so zdravila najboljša in da človek ne potrebuje psihoterapije. To je lahko res, saj nekateri ljudje dobro okrevajo samo z zdravili. Oziroma človek je s tem, da si pomaga zgolj z zdravili v redu, morda (še) ne zaupa ali ni pripravljen na psihoterapijo. Morda ima z njo negativno izkušnjo, zdravila pa mu dajejo hitre in ugodne rešitve.
Če pa je človek vključen v psihoterapijo in sam oceni, da mu psihoterapija pomaga, pa je naloga psihiatra, da takšno obravnavo podpre. Kombinacija z zdravili in psihoterapijo se v praksi kaže kot zelo uspešna. Poleg motenj, ki jih lahko zdravimo z zdravili, obstajajo tudi stanja, pri katerih zdravila ne morejo pomagati ali pomagajo le blažiti simptome. Zavedati se je treba, da odprava simptomov še ne pomeni ozdravitve oziroma okrevanja.
Enako tudi psihoterapevt ne more izražati nasprotovanja zdravilom. Res je, da veliko ljudi ne potrebuje zdravil, a nekateri brez zdravil ne bodo okrevali. Včasih psihoterapevtom primanjkuje znanja o delovanju zdravil na možgane in spregledajo njihovo nujnost. Nekateri ljudje z resnimi duševnimi motnjami pa brez zdravil sploh ne morejo normalno živeti. Zdravila so včasih celo nujno potrebna, da človek sploh lahko aktivno sodeluje v psihoterapiji. V tem primeru sta psihoterapevtovi nalogi tudi podpora in spodbuda pri jemanju zdravil in aktivnem sodelovanju s psihiatrom.”
Ste v psihični stiski? Vas muči odvisnost, depresija ali anksiozna motnja? Na forumu Psihoterapija najdete pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah. Psihiatrinja na forumu Psihiater odgovarja dobite odgovore na vaša vprašanja glede psihične stiske, anksioznosti, panike ter ob drugih življenjskih dilemah.
vir: https://www.omra.si/pomoc/kaj-pricakovati-od-posameznih-oblik-pomoci/kaj-pricakovati/obiskali-ste-tri-strokovnjake-in-od-vsakega-dobili-drugacne-informacije-kaj-zdaj/
