Lepo pozdravljeni.

Tudi sama se obračam na vas za nasvet. Saj sem se v vsej situaciji čisto zgubila. Z partnerjem sva skupaj skoraj 3 leta. Oba imava 27 let. Do pred 2 mesecema, sem živela v pravljici. Vse zadeve sva lepo reševala in peljala skozi tako kot bi morala.  Vse lepo z pogovori. Naj omenim, da zaradi službe še ne živiva skupaj sva pa se že pripravljala na ta korak in počasi tudi na družino.  On pa ima težave kakor neke panične napade. ( že odkar ga poznam)  takoj ko sem prvic to dozivela sem predlagala obisk kaksne terapije. Vendar je on to spretno zavracal. Pa je bilo kaksen mesec ok. Pa potem spet najslabše na svetu.  Intenzivno pa se to vleče že 2 meseca brez enega dneva vmes, da bi bil ok.  Meni je govoril da naj ne govorim o tej temi da bo boljse. Itaq da ni bilo. Take stvari nemorejo kar cez noc postati boljse.  Zdaj pa je dokoncno potonil. 2 meseca se trudim mu iskati pomoc in koncno jo je sprejel. V ponedeljek ima terapijo.  Vendar je zabredel ze tako globoko da prakticno negre vec iz hise. Mogoce celo ze depresija. Tako da sem v dvomih, a bo sploh sel na terapijo ali ne.  Naj omenim, ob strani mu stojim 24/7 iskala sem vse mozne stvari za pomoc ko bi le sprejel. Pisala vsak dan pozitivne stvati ga drzala pokonci..ni da ni.. Da me je vse skupaj ze izcrpalo.

Boli pa me to, da ker ne ziviva skupaj ga niti ne vidim. Napisala sem mu, ce pridem k njemu da mu bo lazje. Je odpisal ” ti bom ze sporocil ko te bom rabil”  poklical me ni ze 2 meseca.  Vedno ga moram jaz. Pravi, da me ima rad ampak da nemore

Nerazumem vec.  Vse sem se trudila ga razumela, vem da so te stvari hude. Ampak nihce mi nebo govoril, da je 24/7 zaseden ali pa psihicno tako zelo slab, da nebi premogel 5min pogovora po telefonu z osebo ki NAJ bi jo imel rad.  Ce vidis koliko se ta oseba trudi da bi bil sam boljse.

Iskreno nevem vec, kaj naj storim?

Naj pustim vse skupaj? Ali bi morala biti se bolj razumna do njega? Vem da mu je hudo ampak tezko razumem njegovo obnasanje do mene

In se to, v sluzbi je skoraj 8 ur na telefonu saj govori z strankami.

Svojo punco ki pa se 2 mesecs zr ubijs za njegovo dobro..pa noce ne videti in ne slisati.  🙁

Hvala za odgovor.

Lp

Ana

Spoštovani,

za konkretnejši nasvet bi moral svetovalec najprej ali s partnerjem ali vami podrobneje raziskati kaj doživlja partner, kakšna je okvirna psihološka logika v ozadju njegovega problema, koliko sam prevzema odgovornost, koliko pa se prepušča nezavednim tokovom misli in čustev ter vlogi žrtve, kakšna so njegove izkušnje iz ranega otroštva itd itd. Iz tega razumevanja bi potem lahko izpeljali nasvet kako razmejiti kaj je vaše kaj pa partnerjevo. V smislu do katere točke sta podpora in pomoč iz vaše strani ustrezni in koristni, od katere točke naprej pa gre za igranje vloge Rešiteljice nekomu, ki v psihološkem smislu igra vlogo Žrtve. V tem primeru vaša vloga ni ustrezna in ni koristna za nikogar.

Torej zadevo imate možnost raziskati v okviru nekaj ur pogovora z usposobljenim svetovalcem ali psihoterapevtom. Če želite raziskovati sami, vam predlagam, da si preberete o psiholoških igrah (Žrtev-Rešitelj-Preganjalec). In sicer v knjigi z naslovom: Katere igre igra igrajo narkomani. Vaše vprašanje sicer ni povezano z zasvojenostjo, vendar prvih 100 strani te knjige lepo na splošno opiše te ponavljajoče vzorce, v katere se zapletamo, ter kako iz njih izstopiti.

Iz vašega opisa, bi lahko sklepali na marsikaj: depresivnost, neka oblika anksiozne motnje, izgorelost, konec pravljice in soočanje z odraslim življenjem ter ljubeznijo kot v resnici je (ni pravljica), pa še kaj bi se našlo.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić