Ojla punce,

jaz vas spremljam že kar nekaj let, in sem res hvaležna za vse nasvete, ki sem jih tukaj našla. Bi pa rada odprla temo ( ker je na forumu nisem našla) glede mentalnega zdravja v času Ivf-a/IuI-ja.

Midva sva v tem že 3 leta, in včasih se tako zelo izgubim, vsa življenjska moč izgine ( pa sem drugače nonstop polna energije) pride pa obdobje, sploh ko so zraven hormoni, ki seveda vse potencirajo, ko pridejo tako črne misli da se še sama s sabo ne želim družit. Grde misli, ker sem že tako zelo utrujena od vseh neuspehov, razmišljanja, planiranja, razočaranj.. Če bi me kdo vprašal kaj sem počela v zadnjih treh letih, se iskreno ves čas ukvarjam samo s tem kaj naj pojem, katero zelišče naj še najdem, berem članke, raziskujem, poskušam nove metode. Vsak mesec nekaj novega, vsak mesec novo upanje in vsak mesec tudi spet razočaranje.

Pa pridejo trenutki ko so misli tako slabe, v smislu itak ti ne bo uspelo, to ti ne pripada, tebi ni namenjeno, ki tako zelo bolijo da se ne da opisati. Moje celo življenje se je spremenilo v iskanje rešitve, kako bi lahko tudi nama uspelo. Oddaljila sem se od čisto vseh ljudi, ker mi je enostavno težko, ker so moje misli drugje. Tega kaj preživljava ne razlagava, ker je samo še bolj boleče, ker ljudje ki tega niso doživeli res ne morejo vedeti kaj se dogaja znotraj nas.

Vsa ta nemoč, pa potem novo upanje vsak mesec, ker seveda se moraš zbrati za nov postopek, nov cikel, se trudim bit pozitivna, in sem.. večino časa.. ampak na trenutke se tako sesujem da ne najdem moči za čisto nič na svetu.

Trenutno se mi misel na to, da pa enkrat bo plus zdi tako zelo nemogoča, da v sebi sploh ne znam začutit občutka veselja, zdi se mi pač čisto nemogoče.

Bi mogoče katera od vas, ki je šla čez postopke pa so bili uspešni, opisala občutke ki jih je čutila ko je videla plus?

Sama si rada malo predstavljam stvari, to mi da veliko upanja.. trenutno pa sem v fazi ko gremo v nov postopek in sem še pred njim prepričana da itak nima smisla ker bo spet negativno. Vem da ni ok, ampak sem tako izčrpana ( pa vem da se nekatere borite že veliko več časa in ste dale skozi že precej več) .. ampak nimam niti toliko moči da bi sama sebe malo pretentala in si vlila voljo.

Kako same doživljate in preživljate to obdobje?

<3

Oh, to obdobje čakanja je res ena taka groza.

Midva z možem sva na prvi plus čakala leto in pol. ko sem ga (sicer res šibkega) zagledala, sem se od veselja zjokala. Žal je ta plusek čez nekaj dni odšel. Čez leto in pol (vmes je bilo še nekaj šibkih plusev, ki so se pre-hitro poslovili) sem spet zagledala plus, ki pa je čez čas postajal vedno bolj močan … danes sem mamica in neizmerno hvaležna za to.

Mene je pokonci držala misel, da bom mamica. Če ne drugače, sem bila pripravljena iti tudi v posvojitev v tujino. Res je pomembno, da ugotovita, kje je vajina meja. Kako postopki vplivajo na vaju, na tebe. Da se znata ustaviti, ko je to potrebno. Si vzeti “sobotno leto”. Midva sva to naredila pred prvo uspešno zanositvijo. Šla sva na terapijo, si vzela nekaj vikendov za naju, so bili res medeni vikendi 😉 pa vem, da to vsi rečejo “sprosti se in bo itd” to je bilo daleč od tega. Ker v kotičku srca je neprestano ta bolečina, strah, … bolj je šlo za razumsko odločitev, da si vzameva čas za naju, posvetiva čas nama, najinemu odnosu, določenim vprašanjem, ki sva jih v luči vsega kar se nama je dogajalo, sedaj zelo drugače videla. In zaradi tega sva šla v naslednjo zdravljenje (zamenjala sva tudi kliniko) veliko bolj sproščeno, neobremenjeno.

Sama 0 najini poti niti nikomur ne govorim, ker sem iz takega okolja, kjer ni razumevanja. Naju je pa ta pot res utrdila, povezala. Veliko mi pomaga tudi vera. Pa, da osmisliš ta pekel, skozi katerega gresta. Kar je verjetno najtežji del vsega skupaj. Ampak jaz, ko gledam za nazaj, vidim, koliko mi je ta pot vzela (spontanost, neobremenjenost, …) ampak obenem mi je tudi ogromno dala (razumevanja, drugačen pogled na svet, povezanost med nama, konec koncev me je močno pripravila tudi na materinstvo. Sem z veliko hvaležnostjo prenašala utrujenost, bolečine in vse kar prinese nosečnost, porod pa tudi poporodno obdobje) Kar je še meni pomagalo je bilo to, da sem se obdala s pozitivnimi zgodbami npr na instagramu imaš veliko profilov, ki govorijo ravno o vsem tem. Ravno uspešne zgodbe so mi dajale upanje in vero, da bom tudi jaz ena teh lepih zgodb. Pa seveda pisanje po forumih, pogovarjanje s sotrpinkam, ki res edine razumejo.

Najlepša hvala za tako lep odgovor. Sem dala fokus zadnje tedne malce drugam, hodim na sprehode, veliko sem sama v naravi. Ker tudi jaz nikomur ne razlagam. iskreno sem tako utrujena od vsega, da tudi z ljudmi ki poznajo najino pot, ne morem več govoriti o te temi. Partner me bodri, vedno pravi saj bo, bova še poskusila, name pa vpliva precej drugače.

Te vaše besede so mi dale veliko za misliti. Se poskušam sproščati na različne načine, in imam nekje v ozadju vedno te besede, kaj vse pa me bo ta situacija naučila.

Hvala <3