Pozdravljeni.

Prosim za vaš nasvet oz. usmeritev na koga naj se obrnem po pomoč, ker sem že čisto izčrpana od vsakodnevnih bojev z 11-letnim sinom.

Kaj gre narobe? Pravzaprav vse. Sin je v 6. razredu, je bister fant. Do šole ima (letos še posebno) tako odklonilen odnos, da če ga midva z možem ne bi vsak dan opozarjala na naloge, na učenje, če ne bi delala z njim (nudila podporo pri učenju, razlagi), sploh ne vem, kako bi to bilo. Sam ne naredi ničesar. Vsaka stvar glede šole mu je muka. On bi se cele dneve igral oz. nekako “zabil” čas. Nima telefona, računalnika, ne igra igric. Igra se z avtomobilčki oz neke svoje igre, zelo rad se igra tudi z mlajšim bratcem. Govorila sem že s strokovnimi delavci v šoli, nimajo posebnega nasveta.

Imamo še mlajšega otroka, starega 3 leta, ki seveda zahteva svojo pozornost. Sama imam službo, ki zahteva delo tudi zvečer, ko gresta otroka spat. Ob 21h začnem delati svoje stvari, nato sinu pregledujem zvezke, vidim, koliko je nerešenih stvar, kaj je narobe, da bova naslednji dan popravila. To naju z možem zelo izčrpava, tako da je v hiši veliko vpitja in kritiziranja, kar seveda ni dobro. Ampak enostavno si ne moreva pomagat. Težava je tudi ta, da zmanjka časa, da bi sin opravil kakšno opravilo doma (sam se sploh ne spomni), nima interesnih dejavnosti, še za igro z mlajšim pogosto zmanjka časa in potem je jok in slaba volja.

Poleg šolskih stvari ga je treba opozarjati tudi še na vse ostalo (da pospravi za seboj, da se gre stuširat, da si zamenja oblačila …). Če ga ne bi opozarjala in ves čas opominjala, bi verjetno v šolo hodil ves teden z eno in isto majico (v času odhoda v šolo je zjutraj doma sam).

Zadnje čase opažava tudi, da se nama večkrat zlaže. Nazadnje je iz denarnice (ki je vedno v predalu in v njej nekaj drobiža) vzel 3 evre in šel v trgovino po avtomobilček. Mož ga je dobil na laži, ker je prikrival, češ da mu ga je dal sošolec. Tak prekršek se ni zgodil prvič. Po skupnem pogovoru je rekel, da ga tako “vleče”, da bi si kupil avtomobilčke.

Pred časom je zjutraj gledal risanke do odhoda v šolo, toliko, da je skoraj zamudil pouk. Tudi pri tem se nama je zlagal in od takrat imamo dostop do tv omogočen s kodo, ki je ne pozna. Skratka, z možem mu ne zaupava nič več.

Kaj storiti? Kako pristopiti? Veliko se pogovarjamo, z možem sva poštena, veliko časa preživimo v naravi, če se le da, najdemo čas za pogovor o pravilni porabi časa, denarja, pravih prijateljih itd., vendar uspeha ni. Še huje, vedno slabše je in cela družina trpi zaradi vsega tega.

Prosim za nasvete.

Hvala.

Spoštovani,

v okviru svetovanja podobne težave pogosto rešujemo. Bistvo je, da starši kot prvo, ne določijo točno kaj si je pri vzgoji otroka potrebno zastaviti kot cilj in kot drugo, kako, s kakšnimi sporočili, se to doseže. Npr, če si starš za cilj zastavi, da otrok na njegovo prigovarjanje naredi domačo nalogo, se lahko zgodi naslednje. Otrok bo nehote razvil vzorec, da domačo nalogo naredi takrat, ko mama dovolj teži. V tem primeru sam ne razvije psiholoških funkcij samodiscipline, ampak za disciplino uporablja zunanji objekt (v tem primeru mamino prigovarjanje). Otrok dejansko naredi zahtevano: mama dovolj teži – otrok naredi. Bistveno je katero vedenje starš regulira s svojimi sporočili. V tem prem primeru je starš reguliral to, da otrok naredi domačo nalogo.

Popolnoma drug scenarij pa je, če starš s svojimi sporočili regulira naslednje vedenje: “Otrok se sam spomni in do treh popoldan vsak dan samostojno opravi šolske obveznosti. Potem staršem sporoči, kaj je opravil, kaj je pustil za naslednji dan, kdaj ima kakšen test, kako upravlja s koledarjem šolskih obveznosti itd.” V tem primeru starš otroka uči, ne da naredi naloge na poziv, ampak da postopoma prevzema kompleksnejše, svoji starosti primerne funkcije samoregulacije. S klienti, ki pridejo s podobnim vprašanjem, se v nekaj urah naučimo protokola kako v komunikaciji uvesti opisan malce spremenjen način vzgoje. Najbrž tudi za vaju velja, da bosta najučinkoviteje problem rešila z nekaj urami podpore izkušenega svetovalca.

Protokol, ki se ga učimo, gre nekako takole:
1. Starš pri sebi jasno definira katero otrokovo vedenje bo reguliral.
2. Z otrokom to skomunicira. Mu sporoči in pojasni katero vedenje zahteva. Preveri ali otrok razume. V psihologiji rečemo, da naredi preokvirjenje – pojasni otroku, da je bilo do sedaj tako, od sedaj naprej pa bo nekoliko drugače.
3. Otroku pojasni posledice, če se bo nove obveznosti držal (nagrada, pohvala) in če se ne bo (kririka, kazen)
4. Starš se striktno drži dogovorjenega oz. sporočenega.

Naj bo na tem mestu dovolj. Poleg opisanega je namreč koristno osvojiti še nekaj veščin. Recimo kako najti ravno pravo moč svojih sporočil, da so ta učinkovita, hkrati pa ne premočna. V branje priporočam knjigo: Mala knjiga za velike starše, Zoran Milivojević. Poslušate lahko tudi pogovor na to temo med Boštjanom Romihom in mano: https://www.izzirokus.si/blog/clanki/podkast-kaj-sporocamo-nasim-otrokom

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Aha, spregledal še vprašanje čisto na začetku. Po nasvet kako rešiti problem ste dobrodošli tudi pri meni. Napišite mail na [email protected] in se dogovorimo za prvo srečanje. Za počakati bi bilo do 2 tedna. Potem pa vidimo kako in kam naprej.

Lp, Uroš

Zdravo,

z vašim prepovedovanjem in ukazovanjem delate veliko napako. Kaj bo šele čez 2 do 3 leta. Za začetek vam priporočam, da si preberete knjigo od Jull-a https://zastarse.si/druzine-z-najstniki-ko-vzgoja-odpove-jasper-juul/ . Veliko praktičnih nasvetov.

Ko preberte slednjo, preerite še tole: https://vezal.si/izdelek/izstekani-najstniki-in-strarsi-ki-stekajo/

Noben psiholog vam ne bo pomagal, če ne boste pri sebi razčistili kar nekaj zadev.

Pa srečno…